Velikanski opus dveh desetletij

Leta 1985 je kipar Negovan Nemec pred svojim ateljejem v Biljah na Goriškem splezal na desettonski kraški kamen in ga začel obdelovati z motorno brusilko, da bi iz njega izvabil organske oblike za enega izmed svojih številnih javnih spomenikov na Primorskem. Naročnik je bila tedanja zveza komunistov. Kiparju jih je uspelo prepričati, da so sprejeli njegove zamisli, ki so presegale okvire NOB in so še danes vznemirljive. V ateljeju pa ga je čakal sanjski material – carrarski marmor, ki ga vidimo tudi na razstavi in je zaradi svojih značilnosti živ v svetlobi in času. V njem je Nemec spesnil organsko brstenje, harmonične in ritmične kompozicijske variante z različnimi členi. Ti tekoče polzijo po zloščeni površini, spominjajoči na kožo, ki vabi k dotiku. Organskost namiguje na telo ženske matere, kjer se krivulje prsi kot čista lepota pretakajo v simboliko življenja.

Negovan Nemec (1947–1987) pripada generaciji kiparjev, ki jih je izučila prva skupina profesorjev na Akademiji: Drago Tršar, Zdenko Kalin in predvsem Slavko Tihec. Mladi kiparji (Boštjan Putrih in Tone Demšar), rojeni takoj po vojni, so se sprva usmerili v fantastiko in z nenavadno skladnostjo predmetov ali njihovih fragmentov, včasih tudi s kombinacijo materialov in posegi z barvo na oseben način, preoblikovali resničnost. Prikazovali so svet, ki razpada na drobce, ti pa pogosto utesnjeni prebijajo gmoto in silijo na površje. Zlasti Demšar in Nemec sta povzdignila tradicijo ročnega dela z materiali (les, železo, glina in marmor) do višine, ki ji še danes ni para.

Oblike Negovana Nemca so konveksno-konkavne in nas nagovarjajo z igro trdih in mehkih oblik ter svetlobe in senc, ki s taktilno močjo spominjajo na Henryja Moora. V opoziciji do reliefov, ki so še zaposlovali prejšnjo generacijo kiparjev, je Nemec vztrajal pri polni tridimenzionalni uresničitvi skulpture, ki jo moramo obhoditi, da bi polno doživeli napetosti med njenimi dinamičnimi deli in različnimi vidiki. Oblike in ritmi njegovih stvaritev so nastali na podlagi risb pri opazovanju goriške narave: rastlin, vode, (ženskega) telesa. V različnih materialih je ustvaril jasno vizijo abstraktne kakovosti in enkratne izraznosti, ki se kaže v elementu človeške psihologije. Neodvisni sta od zunanjega sveta, hkrati pa izrazito vitalni v svojem intenzivnem življenju. Pogled na spominsko razstavo razkrije, da so kipi in skulptura čudovito narejeni: iz njih sije bridka metafizična domišljija, ki je uresničena do popolnosti; zdrobljena in težka zgodovina prodira s kaljo upanja.

V Križevniški cerkvi je odmevala glasba Bjork in številni turisti so si z zanimanjem ogledovali dialog sakralnega prostora s kipi v kamnu in bronu iz ciklov z naslovi Prebujenja, Mladostna zvedavost, Hrepenenje, Kipenje, Zagon, Poganjek, Harmonija življenja in Preboj, nastalih med letoma 1979 in 1986. Ti kipi iz galerije v Biljah so slavo kiparja ponesli v svet vse do jordanske kraljice, ki jo je očarala čutnost njegovega dela. Kiparjeva prezgodnja smrt je preprečila izvedbo in obenem zaokrožila velikanski opus, ki je nastal v vsega dveh desetletjih. A njegove titanske kamnite skulpture od Kolpe do Gorice bodo ostale za vedno.

Preberite zadnje članke