Jacques Cousteau je varal svojo ženo Simone. To ni lepo, vendar tudi ni nobena »skrivnost«, če pa o tem (in še vrsti drugih podrobnosti, ki jih v filmu ni) piše Wikipedija. V filmu je to prikazano kot ženino pretresljivo odkritje, ki bi nemara delovalo še prepričljivejše, ko bi imel njen lik – pa ne le zato, ker ga igra Audrey Tautou (Amélie iz slavnega istoimenskega filma) – kaj več prizorov. Navsezadnje je prav ona z družinskimi dragulji financirala obnovo ladje Calypso in potem na njej preživela veliko več časa kot njen mož, po odkritju njegove nezvestobe pa je na ladji kar stanovala. Saj to včasih vidimo, vendar bi njena osamljenost in umaknjenost zaslužila več trenutkov.
Jacques Cousteau – Lambert Wilson, ravno prav suhljat in ostrih potez, ga je prav zgledno preigral od mladosti do starosti – je prišel v spor tudi s svojim mlajšim sinom Philippom (Pierre Niney), ki ga je spremljal na njegovih potovanjih in sam pod morjem veliko posnel. Žal pa je bilo v tem sporu samo nakazano tisto, kar bi lahko bila snov drugačne in nič manj pomembne drame, kot je bila družinska. Cousteauju namreč njegova naprava za podvodno dihanje akvalung in kamera za podvodno snemanje nista omogočila le daljših, globljih in osupljivejših podmorskih posnetkov, marveč tudi podvodni ribolov; in prav tako se s svojo ladjo Calypso ni odpravil le na raziskovanje morskih globin, ampak prav tako na preiskovanje naftnih potencialov morskega dna (navsezadnje je njegovo odpravo vrsto let financiral British Petroleum). Toda sčasoma se je Cousteau spreobrnil v enega prvih in najbolj vnetih okoljevarstvenikov. Kar pa je Sallov film »zamudil« oziroma se je raje bolj posvetil sinovemu očitku očetu, da mu je vselej šlo samo zanj in njegove uspehe. In zdi, da je v tem trenutku tudi film bolj na sinovi strani, sicer ne bi tako poudarjal Cousteaujeve »komercializacije«, ko je podpisal pogodbo z ameriškimi TV-mrežami za serijo dokumentarcev. Sicer je treba filmu priznati, da ima nekaj zanimivih podvodnih posnetkov (toda z digitalnimi morskimi psi, medtem ko so bili v Cousteaujevih filmih pravi), škoda je le, da so tisti prvi podvigi, ki so Cousteauja sredi prejšnjega stoletja najbolj proslavili, prikazani le z razglednicami in fotografijami, nalepljenih na Philippovi šolski omarici.
