Na desettisoče majic je letos zapustilo Kampalo, glavno mesto Ugande, ki leži sredi Afrike. Po tisočih kilometrih vožnje na tovornjaku pridejo do kenijskega pristanišča Mombasa, od tam plujejo na ladjah v Hamburg in večinoma v Nemčiji jih družinsko podjetje Bonprix po spletu prodaja za deset evrov.
Majice izdelujejo v kampalski tovarni iz bombaža, ki ga pridelujejo v zahodni Ugandi. Vsekakor to potovanje bombaža in majic iz Ugande v Nemčijo lepo dokazuje, da ima Afrika velik potencial v tekstilni industriji in tudi v drugih delovno intenzivnih panogah. Afrika bi lahko šla po poti Kitajske in Bangladeša in na tej najrevnejši celini bi bilo mogoče tako ustvariti milijone novih delovnih mest.
Prva priložnost je šla po zlu
Že v preteklosti je Afrika izdelovala veliko oblačil in jih izvažala. Samo mesti Kaduna in Kano v severni Nigeriji sta še pred 30 leti zaposlovali 350.000 tekstilnih delavcev. Toda te tovarne so večinoma propadle in danes je v obeh mestih v tekstilni industriji zaposlenih le še okoli 30.000 delavcev. Vzrok je treba iskati v kitajski konkurenci in pri nigerijskih generalih, ki so v letih 1970–1999 vladali s trdo roko, za gospodarstvo pa – drugače kot samodržci v Aziji – niso imeli posluha, razen seveda, kadar je šlo za polnjenje lastnih žepov.
To je bila v preteklosti precej splošna težnja v Afriki. Še leta 1990 so afriške države zagotavljale devet odstotkov vse industrijske proizvodnje v državah v razvoju in nerazvitih državah. Leta 2014 se je ta odstotek znižal na zgolj štiri. V letih torej, ko se je proizvodnja v delovno intenzivnih panogah selila iz bogatih držav v revne, je Afrika izgubila boj z Azijo, in to zaradi slabih vlad, politične nestabilnosti in slabe infrastrukture.
Zdaj, ko je delovna sila na Kitajskem vse dražja in se iz nje proizvodnja v delovno intenzivnih panogah počasi seli v države z nižjimi plačami, pa se Afriki ponuja nova priložnost. Zdi se, da jo bo tokrat črna celina zagrabila.
Aduti in hibe Afrike
Tako se v Kampali razvija tekstilna industrija, ker so razmeroma blizu polja bombaža, ki je v Ugandi cenejši kot v Aziji, tudi kot v Bangladešu, glavnem tekmecu Afrike za selitev tekstilne industrije iz Kitajske. Še vedno pa je 80 odstotkov ugandskega bombaža namenjenega izvozu, kar kaže, da je potencial za tekstilno industrijo v Ugandi zelo velik. Toliko bolj, ker tekstilni delavec v Ugandi zasluži 80 evrov na mesec, v Keniji 140 evrov, v Vietnamu 100, na Kitajskem pa že 650 evrov. Poleg tega v Evropi in ZDA veljajo za četrtino ali celo tretjino nižje carine za izdelke iz Afrike kot za izdelke z drugih celin.
Toda vse te prednosti zasenčijo težave na številnih drugih področjih. V Ugandi in drugih afriških državah so pogoste prekinitve dobave električnega toka, zaradi česar se v tovarnah ustavi proizvodnja. Izdelki, tudi majice iz Kampale, imajo velikokrat napake in pri dobavah pogosto nastajajo zamude.
Kitajski Marshallov načrt
Še vedno pa je povečanje industrijske proizvodnje zadnja leta spodbudno. V zadnjih osmih letih se je izvoz tekstila iz vzhodnoafriških držav povečal za več kot dvakrat. To pa ni le posledica zviševanja plač v Aziji, ampak tudi vse pametnejše politike vlad, ki spodbujajo tuje naložbe. V zadnjem času so zelo pomembna zlasti kitajska vlaganja v infrastrukturo v Etiopiji in Keniji. Kar 15 milijard dolarjev nameravajo Kitajci v okviru svojega projekta nove svilne poti, ki jo nekateri imenujejo tudi Marshallov načrt 21. stoletja (kar velja predvsem za Afriko), vložiti v gradnjo železnic, cest in pristanišč v Keniji in Etiopiji. Dodati je sicer treba, da Kitajci želijo predvsem spodbuditi uvoz surovin iz Afrike in izvoz končnih izdelkov v Afriko. Gotovo pa bodo njihova vlaganja spodbudila tudi afriško industrijo, ki brez dobre infrastrukture nima prihodnosti. Višji ko bo standard Afričanov, več jim bodo Kitajci lahko prodali. Od večjega trga v Afriki, v kateri je zdaj 1,2 milijarde ljudi, leta 2050 pa jih bo že 2,4 milijarde, si lahko obeta koristi tudi Evropa.
Najbrž pa bo Afrika lahko zares izrinila Azijo v delovno intenzivnih panogah šele, če bo bolj usposobila svojo delovno silo. Resna konkurenca afriškim delavcem pa bi lahko kmalu postali roboti. Trenutno le eno tisočino vseh robotov uporabljajo v tekstilni industriji.
