»Pri svojih letih bom težko dolgo tekmec« je svojo kandidaturo za vodjo laburistov pred dvema letoma komentiral tedaj 66-letni Jeremy Corbyn. Vedel je tudi, da so njegove možnosti za izvolitev pičle, saj se je na glasovalni listič lahko uvrstil šele s podporo 15 odstotkov laburističnih poslancev v britanskem parlamentu, to pa je dobil z jasnim namigom, da zanj ne bodo glasovali, ampak da želijo sprožiti samo »širšo razpravo« o prihodnosti stranke po volilnem porazu Eda Milibanda. Širša razprava se je proti njihovi volji spremenila v najširšo podporo, strankino članstvo se je pred notranjimi volitvami z okoli 190.000 povečalo na skoraj 300.000, še sto tisoč pa je bilo pridobljenih simpatizerjev z volilno pravico za ceno treh funtov, in Corbyn je slavil v prvem krogu z 59,5-odstotno podporo.
Kako nenavaden politik za britanske razmere je, pove že to, da ne nosi kravate, se najraje vozi s kolesom, zagovarja homeopatijo in se je v drugo ločil, ker se ni strinjal z ženo Claudio, da pošlje sina Bena na prestižno klasično gimnazijo v dvajset kilometrov oddaljeni Barnet namesto na socialistu bolj primerno splošno gimnazijo v domačem Islingtonu. V britanski parlament je kot poslanec vstopil leta 1983 in od tedaj z vedno večjim zaupanjem svoje volilne baze grel tako imenovano zadnjo klop dolgih 32 let, ker je ostajal elementarni levičar in pacifist ne glede na to, ali je bila njegova stranka na oblasti ali v opoziciji. Na stranskem tiru v spodnjem domu je v tem času več kot 500-krat glasoval v nasprotju z večino strankarskih kolegov, si je pa utrjeval zaupanje med svojimi volilci, število katerih se je od 5600 v letu 1983 minuli četrtek povzpelo na dobrih 40.000. Medtem se je lani tudi uspešno ubranil pred udarom strankinih poslancev, ki so mu kot voditelju izrekli nezaupnico s 170 glasovi proti 40, a ga je potem še krepkeje kot leto poprej podprla laburistična baza.
Srce je vedno bilo na levi
Nepričakovano dober rezultat na predčasnih volitvah obeta, da bo Corbyn ostal resen politični tekmec torijcem in izzivalcem v lastni stranki precej dlje časa, kot si je kdaj v svojem dolgoletnem političnem udejstvovanju mislil. To pa je bilo v minulih petih desetletjih zelo pestro. Gibanju za jedrsko razorožitev se je pridružil že kot 17-letni šolar in se ranemu pacifizmu ni nikoli odrekel. Že tedaj je bil včlanjen v organizacijo za zaščito živali, zlorabljenih v športne namene, in postal vegan po kratkem delu na prašičji farmi. Kot novi poslanec britanskega parlamenta je zbudil pozornost z organizacijo obiska voditelja irskega Sinn Feina Gerryja Adamsa, nekaj časa pa je provokativno kot svojega poslanskega raziskovalca zaposloval Ronana Bennetta, irskega republikanskega oporečnika. V prvem letu svojega poslanskega mandata je bil aretiran na protestu proti apartheidu pred Južnoafriško hišo v Londonu, leta 1985 pa je na galerijo spodnjega doma parlamenta pripeljal stavkajoče rudarje. V letih, ki so nam mnogo bližje in obremenjena s »sadovi« neoliberalizma tudi po zaslugi Margaret Thatcher in Corbynovega strankarskega veljaka Tonyja Blaira, je bil glasen kritik ugodnosti in odpustkov najbogatejšim. Zagovarjal je obdavčenje velikih korporacij, konec davčnih oaz ter predvsem varčevalnih ukrepov, ki so spremljali finančno krizo v EU in udarili le po najšibkejših. Nasprotuje tudi nadaljevanju privatizacije in se zavzema za uvajanje univerzalnega temeljnega dohodka, ki bi moral biti po njegovem prepričanju takšen, da bi pokril ne samo izdatke za preživljanje, pač pa tudi za stanovanje, garderobo, zavarovanje, rekreacijo in transport. Svojo nekoč delavsko stranko pelje nazaj h koreninam in očitno pri tem ni več tako osamljen, kot je bil zadnja tri desetletja v parlamentu. Na sedanjih volitvah se je skoraj izenačil s konservativci, ki zastopajo večino tistega, čemur nasprotuje, in utišal tiste laburiste, ki so s tradicionalne leve strani že pod Blairom poniknili v neprepoznavno sredino.
