Letni kongres opozicijske laburistične stranke se je končal z govorom novega-starega, že drugič v dvanajstih mesecih izvoljenega vodje Jeremyja Corbyna, ki je laburistične poslance pozval, naj »končajo vojno iz rovov (proti njemu) in podprejo (njegovo) socialistično vizijo Združenega kraljestva«.
Otoški volilci bodo imeli po kongresu laburistov v Liverpoolu prvič, odkar je Margaret Thatcher leta 1979 začela postavljati temelje trdega ekonomskega neoliberalizma, novi sredinski del laburistične stranke Tonyja Blaira pa ga je že globoko zakoreninjenega posvojil in nadaljeval v mehkejši obliki, na volitvah imeli priložnost izbirati med dvema zelo različnima vizijama britanske prihodnosti. Eno ponuja nova konservativna premierka Theresa May. Čeprav govori o prijaznejšem kapitalizmu, ki bo skrbel za vse, ne pa samo za peščico, njena dosedanja dejanja kažejo na to, da je še bolj zagrizena desničarka, kot je bil njen predhodnik David Cameron.
Poln zadetek
Po drugi izvolitvi za vodjo veliko samozavestnejši Corbyn je v zaključnem govoru na kongresu požel navdušenje in smeh, ko je dejal: »Kdo lahko resno verjame, da se bodo torijci (kot levičarji še vedno rečejo konservativcem) postavili proti privilegirani peščici? Oni so stranka privilegirane peščice, ki jo financira privilegirana peščica v korist privilegirane peščice.« S tem je zadel žebljico na glavico, saj tako mislijo ne samo že prepričani člani laburistične stranke, ki so izvolili Corbyna, ampak večina volilcev.
Vseeno so Britanci na zadnjih dveh volitvah (2010 in 2015) dali največ glasov… konservativcem. Veliko je bilo ugibanj, ali je bilo krivo to, da so bili laburisti pod Brownom in Milibandom preveč ali premalo podobni konservativcem? Corbyn jim ponuja nekaj povsem drugega, kot so Miliband, Brown in pred njima Blair: Britancem je ponudil socializem za 21. stoletje. Težko si je predstavljati, kaj si povprečni nekonservativni volilec predstavlja kot socializem. Corbyn si ga kot pravičnejšo, enakopravnejšo družbo.
To, kar laburistom in levici v Britaniji najraje očitajo, je »ekonomsko amaterstvo«. Ponujali naj bi gesla brez vsebine. Corbynov govor je vseboval veliko konkretnega: ustanovitev državne investicijske banke, državna vlaganja v infrastrukturo, zagotovitev socialne varnosti za vse, tudi za vse številnejše samozaposlene Britance, ki jih bo vsak čas več kot državnih uslužbencev (več kot pet milijonov), pa še nimajo nobene socialne varnosti in se počutijo kot drugorazredni državljani. Corbynu so očitali celo to, da ni domoljub.
Kaj je nedomoljubje
Britanski levičarski intelektualci se počutijo neudobno, ko govorijo o domoljubju, ker nekateri Otočani z njim opravičujejo fanatizem, ksenofobijo in rasizem. Po drugi strani milijonom britanskih delavcev domoljubje pomeni veliko. In mislijo, da so laburisti premalo domoljubni. Corbyn jim je povedal, da njegova laburistična vlada nikoli ne bi naredila nič drugega kot tisto, kar je najboljše za Britanijo. In nabodel privilegirano peščico, elito, ki se izogiba in izmika plačevanju davkov (tja do 80 milijard funtov na leto): »Nič ni bolj nedomoljubnega, kot je neplačevanje davkov. To je vandalsko dejanje.«
Mnogi laburistični poslanci še vedno mislijo, da levičarska vizija laburistom ne more prinesti volilne zmage, a Corbynovi privrženci pravijo, da si je z dvema zmagama med člani stranke zaslužil pravico, da svojo vizijo ponudi na volitvah.
