Britanski laburisti imajo za seboj leto razprtij o ideološki usmeritvi in o svojem voditelju Jeremyju Corbynu. Prepiri so se začeli septembra lani s presenetljivo izvolitvijo tega 67-letnega levičarskega poslanca za vodjo stranke. Njegova izvolitev je v stranko sicer zvabila mnoge nove člane, posebno mlade, ki se počutijo, kot da so brez glasu in oropani dostojne prihodnosti. Corbyn je tudi med širšim članstvom izredno priljubljen. Vseeno pa se ga je hotela velika večina laburističnih poslancev znebiti. Očitali so mu nesposobnost in levičarstvo, s katerim naj bi od stranke odvračal večino Britancev in jo obsodil na vlogo vse šibkejše opozicije.
Osovraženi zmagovalec
Nove volitve vodje stranke so manj kot leto dni po Corbynovi prvi izvolitvi poslanci izsilili z nezaupnico, za katero je glasovalo 170 od 230 laburističnih parlamentarcev. Toda v soboto jih je doletel trenutek resnice. Corbyn je z 61,8 odstotka glasov porazil edinega protikandidata Owena Smitha, ki je sunil večino idej in jih priredil sredinski politiki. Dobil je celo dobra dva odstotka glasov več kot lani.
Vendar Corbynov problem niso samo sredinski laburistični poslanci, blairovci, ki naj bi bili prepričani, da se z levičarsko politiko nikoli več ne morejo vrniti na oblast. Sovraži ga tudi velika večina drugih politikov in velika večina medijev. Če Corbyn ne bi bil politik, bi politike in medije zaradi vsega, kar so o njem pisali, govorili in namigovali v preteklih dvanajstih mesecih, obtožili psihološkega zlorabljanja in nasilništva.
Za pravičnejšo družbo
Corbyn je po drugi izvolitvi dejal, da bodo imeli člani stranke odslej veliko več besede pri oblikovanju politike laburistov, da bi tako sodelovali pri nastajanju bolj enakopravne in dostojnejše družbe. Dejal je tudi, da se zavzema za orjaški program državnih vlaganj v ekonomijo in državno lastništvo ključnih javnih storitev, kot so zdravstvo, izobraževanje in javni prevoz. Njegov govor je bil spravljiv. Poudaril je, da so on sam in njegovi kritiki del iste laburistične družine in da se morajo zdaj vsi osredotočiti na razgaljanje in poraženje konservativcev.
Med prvimi je Corbynovo vnovično izvolitev ocenil tudi konservativni zunanji minister Boris Johnson, ki pravi, da Corbyn ni resna grožnja vladavini konservativcev, »skrajno nevaren« Britaniji pa naj bi bil njegov »levičarski ekonomski program iz sedemdesetih let«. Desničarski mediji pa vztrajajo pri tem, da je vnovična Corbynova izvolitev enaka samomoru laburistov na prihodnjih volitvah. Zakaj se je potem ne veselijo, ampak jo kritizirajo? Morda pa je Corbyn med elite vendarle posejal strah.
