Ob 60. obletnici rimske pogodbe, ki je ustanovitveni dokument vseh evropskih integracij, se je na ulicah Rima razgrnil zemljevid politične polemike o usodi kontinenta. Evropska unija je za hip videti živ projekt, o katerem se na različnih koncih mesta zares prerekajo, demonstrirajo v ločenih povorkah, so se pripravljeni stepsti s policijo in tudi izdati lepo uokvirjeno in na konsenzu utemeljeno formalno deklaracijo o njegovi prihodnosti.
Policijski pregled demonstracij v mestu kaže simpatično podobo sodobne Evrope. Sprevod evropskih federalistov začenja svoj pohod proti mestu pri Ustih resnice, kjer so v starih časih z vtikanjem roke v odprtino oraklja preverjali zvestobo zakonskih partnerjev in poslušali skrivnostne napovedi prihodnosti. Tam stoji kot opozorilo, da svete stvari lahko postanejo profane, najbolj posvetni predmeti pa lahko dobijo status svetih legend.
Federalisti bodo skozi središče mesta s pesmijo odkorakali proti Koloseju, kjer se bodo srečali s sprevodom Naša Evropa, v katerem bodo skupaj desetine političnih skupin in organizacij, od največjih italijanskih sindikatov, katoliških organizacij, komunistov, ekologov do vseh mogočih evropskih mrež. Prvi sprevod bo promoviral idejo federalne Evrope, drugi pa bo zahteval Evropo brez varčevalne politike. Skupaj se bodo našli pri Koloseju, ki je idealno prizorišče za resno polemiko in velik spektakel.
Vendar zgodba o Evropi nima samo ene dimenzije. V mestu je tudi grški premier Aleksis Cipras, ki bo v družbi svojega nekdanjega finančnega ministra Janisa Varufakisa in britanskega režiserja Kena Loucha na univerzi Sapienza vodil polemike proti Evropski uniji Viktorja Orbana in voditelja italijanske Severne lige Mattea Salvinija. Tudi Salvini, ki napoveduje konec Evropske unije in triumf desnega populizma, bo imel nekje v mestu svoj nastop.
Vsem bo pot križala manifestacija levice, ki federaliste in Ciprasa razume kot kolaborante. Italijanska socialna platforma Eurostop je skupaj s študentskimi organizacijami in skupinami civilne družbe organizirala pohod proti »Evropski uniji, evru in Natu«, ki združeno Evropo zanika z leve. Z desne bo stranka italijanskih bratov, ki jih ne gre mešati z muslimanskimi brati, prav tako demonstrirala proti Evropi, vendar to počne v imenu italijanskega nacionalizma in suverenosti italijanske države.
Sprevod stranke Brati Italije je sinhroniziran s pozicijo Višegrajske skupine. Načeloma podpirajo Evropsko unijo, vendar brez samostojnih evropskih nadzornih institucij, v ohlapnem zavezništvu suverenih držav. Italijanski komunisti bodo imeli svojo statično manifestacijo, da jasno pokažejo, kako se njihove kritične ideje o Evropi razlikujejo od idej preostale levice, s katero oni nimajo nič. Med sprevode bo vskakoval črni blok, ki bo provociral policijo, anarhisti bodo kazali prezir do vseh nižje razvitih političnih skupin, ki se bodo v velikem številu bolj ali manj organizirano premikale po mestu.
Ko se evropska politika preseli na ulice italijanske prestolnice, postane simpatična, kot da je zbežala iz živalskega vrta. Za ograjo pa bodo tokrat politiki iz evropskih institucij, ki bodo praznovali 60. obletnico v italijanskih palačah na Campidogliu in Quirinalu. Tam bo gibanje strogo omejeno, ceremonije pa toge in formalne. Od njih se pričakuje usodni dokument, ki bo imel podoben status, kot ga imata rimska pogodba iz leta 1957, ki je temelj današnje Evropske unije, in rimski statut iz leta 1998, ki je ustanovil mednarodno kazensko sodišče.
Dokument naj bi končno pojasnil, kaj je Evropa več hitrosti, o kateri govorijo vsaj od odcepitve Velike Britanije naprej. Institucija, ki je zaslovela po enotnem merilu za kumarice, bi zdaj rada razrešila fizikalno vprašanje različnih hitrosti gibanja enega samega predmeta. Ta diskusija je že vsaj leto dni zares dolgočasna.
Vendar se je tik pred koncem vanjo vrinila tema, o kateri bi se zares veljalo politično skregati. Izstop Velike Britanije iz Evropske unije je odprl prostor za definiranje socialne Evrope, na katero so Britanci vedno dali veto. Namesto hladnih diskusij o beguncih in mejah so začeli funkcionarji razmišljati o tem, da bi v deklaracijo o enotni Evropi vključili tudi stavek o enotni socialni politiki. Enoten trg in prosti pretok kapitala in blaga nikoli nista dobila svojega korektiva v sinhronizirani socialni politiki evropskih držav. Vsi državljani Evropske unije namreč na njenih različnih koncih nimajo enakih socialnih pravic. Evropske institucije se v krču pred populizmom sprašujejo, kako najti stik z ljudmi na ulicah. Vsaj omemba socialne Evrope v deklaraciji o njeni prihodnosti bi po šestdesetih letih odprla obdobje razumljive politike, v kateri integracija deluje popolnoma smiselno.
