Trump in Merklova sta zagotovila podporo zavezništvu Nato kot temelju stabilnosti zahodnega sveta in mirnega spanca evropskih držav. Oba sta imela figo v žepu. S Trumpom je prišlo do spremembe razumevanja tega že zdaj nekoliko zmedenega zavezništva. Trump vojaški proračun razume kot naložbo v podjetje, ki mora prinašati dobiček, Evropa pa kot svoj simbolični prispevek k upravljanju podjetja in bežanja od ekološke katastrofe, ki jo pušča za seboj. Mednarodne vojaške avanture so bile ameriške avanture, v katerih je Evropa z veseljem igrala vlogo opazovalca.
Do zdaj je veljalo, da so se evropske države odpovedale odgovornosti za lastno varnost in za stabilnost sveta. Vse stroške so z veseljem prepustile Združenim državam, ki v zameno niso zahtevale nič drugega kot popolno sinhronizacijo z ameriško zunanjo politiko in njenimi interesi. Zaradi tega Evropa nima nobene razvidne zunanje politike, vendar ima v primerjavi z Združenimi državami Amerike od Kabula do Tripolija z njo tudi neprimerljivo manj stroškov. Če Evropska unija ne bo malo pazljivejša pri organizaciji lastne obrambe, se ji utegne zgoditi, da ne bo imela zunanje politike, za njeno odsotnost pa bo morala plačevati vedno višje vsote.
Prvi generalni sekretar zavezništva, britanski lord Lionel Ismay, je leta 1952 brez okolišenja definiral smisel organizacije. »Nemce je treba tiščati dol, Ruse ven in Ameriko noter.« To temeljno načelo smisla zavezništva ne velja več. Amerika kaže vedno manj navdušenja za prisotnost v Evropi, Rusijo so na najbolj bizarne načine že spustili noter, Nemčijo pa silijo, naj po odhodu Velike Britanije zavzame položaj dominantne vojaške sile v Evropski uniji. Ob tem pa je treba plačati pretekle dolgove.
Med srečanjem je ameriški predsednik ponovil zgolj to, da morajo članice Nata poravnati svoj delež za obrambo. »Nemčija je Natu dolžna ogromne vsote denarja,« je po srečanju na twitterju, ki je temeljno orodje ameriške zunanje politike, zapisal Trump. »Združene države morajo dobiti več denarja za močno in zelo drago obrambo Nemčije.«
Tako prostodušno in odkritosrčno ni razmerij v zavezništvu postavil še noben ameriški predsednik. Terminologija, ki pri vojski govori o obrambi, obrambnih silah in zagotavljanju miru, je z ideološko kopreno zameglila ekonomsko podlago vojaških zavezništev. Evropa je s Trumpom pred simpatično dilemo. Za svojo obrambo lahko najame oborožene sile Združenih držav in zanje plača ustrezno ceno. Lahko se obnaša kot neoliberalni kontinent in na prostem trgu išče najboljšega ponudnika. Lahko si naredi svoj sistem in se na trgu pojavi kot izvoznik obrambnih storitev. V vsakem primeru bi morala izračunati, kaj se ji najbolj splača in kje je cena najnižja.
