Donald Trump je v enem bolj razveseljivih zapisov na twitterju obtožil svojega predhodnika Baracka Obamo, da je med predvolilno kampanjo ukazal prisluškovanje njegovim telefonom v newyorški palači, kjer je doma. Ne samo Angela Merkel, evropska komisija, vsi evropski predsedniki vlad in vsi državljani sveta, tudi Trump je bil žrtev prisluškovanja. Nezaslišano. Ni bilo čisto jasno, zakaj škandal. Ni videl dokumentarnega in igranega filma o agentu Ameriške agencije za nacionalno varnost Edwardu Snowdnu, ki nam je posredoval celo knjižnico dokumentov o prisluškovalni strategiji svojega delodajalca? Vsi, kjerkoli in kadarkoli, smo lahko tarča. »Celotno kraljestvo, Sneguljčica,« je v filmu Oliverja Stona odgovor sodelavca na Snowdnovo vprašanje, kaj vse je pod nadzorom tehnologije. Tudi on sam. Orožja svetovne kibernetske vojne, pred katero svari Snowden, so uporabna tudi v državljanskih vojnah.
Računalnike bodo v naslednji svetovni vojni smeli uporabljati samo ljudje, ki bodo imeli orožni list. Puške in pištole so za nostalgike in fanatike. Moderen Evropejec in sodobni Američan za uničevanje nasprotnika uporabljata ekrane. Seveda zgolj v obrambi demokracije. Računalnike kot avtoritarno ofenzivno orožje uporabljajo Rusi in Kitajci. Pitanje s propagando, da bodo naš način življenja in naše krščanske vrednote z Alahovimi sabljami uničili muslimanski begunci iz neokolonialnih vojn, je močno pretirano. Nevarnost je veliko bližja. V modrikasti svetlobi čepi na naši pisalni mizi in sije iz naših rok. Četrta svetovna vojna bo morda res ponovno potekala s kamni in sulicami, v tretji pa se borimo z računalniki in mobilnimi telefoni v rokah.
Wikileaks je ponovno kratkočasno branje. Na svoji spletni strani je Julian Assange začel objavljati prve svežnje dokumentov ameriške obveščevalne agencije Cia, v katerih opisujejo orodja, s katerimi njihovi uslužbenci vdirajo v mobilne telefone, računalnike in televizijske sprejemnike. Oddelki, ki razvijajo programe za vdiranje v zasebnost, imajo imena iz znanstvene fantastike, v kateri nastopajo kiborgi. Za ekrani, v katere gledamo vsak dan, se je razvilo vesolje nadzornih služb, ki spremljajo vse, kar se dogaja na ekranih in med njimi. Ne prisluškujejo samo računalniki in telefoni, ampak tudi televizijski sprejemniki. Državni hekerji pa niso v službi zgolj zato, da nadzorujejo, ampak nosijo uniforme, ker sodelujejo v jurišnih premikih digitalnih vojsk, diverzantskih akcijah in splošnih ofenzivah na strateške cilje.
Ob kopici manjših front sta levo in desno od Evropske unije razporeditveni črti dveh svetovnih vojska. Center za kibernetično obveščevalno dejavnost Cie se je, kot beremo na Wikileaksu, priključil enotam za kibernetsko vojskovanje Pentagona, oba pa hkrati uporabljata zmogljivosti Agencije za nacionalno varnost. Vsi trije delajo skupaj z obveščevalnimi službami Velike Britanije, sodelujejo pa tudi s Kanado, Avstralijo in Novo Zelandijo.
Na drugi strani so dediči nekdanjega 16. oddelka sovjetske KGB, ki ga je podedovala Ruska federacija in deluje v koordinaciji s kibernetskimi enotami ruske vojske in agenti notranjega ministrstva. Nekoliko zadaj so Kitajci s svojima ministrstvoma za javno in državno varnost ter okrog 100.000 zaposlenimi. Kitajci so okrog svoje države zgradili Veliki kibernetski požarni zid in se v glavnem ukvarjajo z industrijsko špijonažo na veliko.
Na zahodni strani fronte poleg vsesplošnega nadzora organizirajo kibernetske vojaške napade na cilje v vseh okoljih, ki jih razumejo kot grožnjo za ZDA. Uničili so iranske centrifuge za proizvodnjo atomskega goriva, razstrelili rakete Severne Koreje in zaustavili kibernetski džihad računalniško presenetljivo pismenega kalifata Abu Bakra Al Bagdadija. Vojna je tudi politična. Na isti strani, kjer Wikileaks objavlja nove dokumente o zmogljivostih Cie, beremo tudi o programu računalniškega vdora v vse francoske stranke, ki ga je Cia izvedla na volitvah leta 2012.
Z računalniško demokracijo imajo sicer veliko veselje Rusi, ki so z vdorom v računalniške sisteme ameriških političnih strank naredili simpatično zmedo na zadnjih ameriških predsedniških volitvah in napovedujejo razgrajanje po letošnjih evropskih volitvah. Hladna vojna je bila proti temu krotek in miroljuben spopad.
Po odhodu Velike Britanije se je Evropska unija tudi v virtualnem okolju znašla stisnjena med kibernetsko vojsko Združenih držav na zahodu in poniglavo razpoložene ruske enote na vzhodu. Na jugu pa so manj urejene, vendar smrtonosne virtualne zmogljivosti Islamske države. Evropska unija svoje vojske nima niti v sanjah, pričakovali pa bi, da ima vsaj solidno skupno kibernetsko obrambo v virtualnem svetu, ki je cenejša od resničnih tankov, letal, ladij in pehote. Nekoliko presenetljivo tudi tam nima skupne obrambe. Francija je lanskega decembra splavila prvo enoto protikibernetske obrambe svoje države. Nemčija napoveduje, da bo letos ustanovila svoj poveljniški center za kibernetsko vojno in združila vse svoje zmogljivosti, v katerih je zaposlenih 14.000 ljudi. Tudi druge članice Evropske unije imajo svoje skromne zmogljivosti, nikjer pa ni videti samostojnega poveljstva z modro zastavo in dvanajstimi zvezdicami, ki ne bi bilo odvisno od velikih centrov, ki so že v vojni.
Ob 60. obletnici se v resničnem svetu Evropske unije nikomur ne da braniti. Morda bi vsaj virtualno Evropsko unijo lahko še branili. Brez skrivnosti. Vsi vse vedo.
