Ne zveni najbolj logično. Desno revolucijo smo že doživeli. V ZDA jo je v devetdesetih letih izvedel predsednik ameriškega parlamenta Newt Gingrich. Donald Trump je njen rezultat. Večino evropskih držav, vključno z Nizozemsko, pa tudi že vodijo konservativne vlade, nekatere so v rokah desnih populističnih strank, nekatere pa se dokončno poslavljajo od reliktov leve politike. Tudi Evropi vlada konservativna politika. Evropsko komisijo, parlament in svet vodijo konservativci. Skrajna desnica je revolucionarno razpoložena do okolja, iz katerega je izšla. Levica pa se je izmojstrila v veščini, ki je bila v domeni ljudskih pravljic. Naučila se je biti nevidna.
Na Nizozemskem naj bi izid napovedoval politični trend obojih naslednjih velikih evropskih volitev letošnjega leta v Franciji in Nemčiji. Desnici napovedi kažejo zelo dobro. Ljudska stranka za svobodo in demokracijo sedanjega premierja Marka Rutteja je sicer izgubila nekaj glasov, vendar je kljub temu ostala najmočnejša stranka. Skrajno desna Stranka za svobodo Geerta Wildersa je bila druga in je glasove pridobila. Leva socialnodemokratska Stranka za delo, ki je bila v vladni koaliciji, je z 38 poslancev padla na devet.
Le česa se je bilo na levici pri teh rezultatih mogoče veseliti? Tega, da skrajno desna stranka, ki ima rasističen političen program in načrtuje izstop iz Evropske unije, ni doživela volilnega triumfa? Pristala je na solidnem drugem mestu. Kadar pride do takšnega rezultata na olimpijskih igrah, igrajo državno himno, ne pa internacionale.
Razdiralna in disciplinirana politična sila, ki se hrani s krizo, ima neustavljivo moč. Po britanskem referendumu o odcepitvi in zmagi Donalda Trumpa v Ameriki je v Evropi prišlo do preganjavice, ker da bo skrajna desnica prevzela oblast na vsej celini in ob stoti obletnici oktobrske revolucije izvedla svoj veliki preobrat.
Vendar ima skrajna desnica v evropski kontinentalni politiki prednost pred Američani. Amerika imitira Evropo, Trump je trike pobral od Marine Le Pen. V vzhodni Evropi, ki je območje političnih eksperimentov, so to že nekajkrat izpeljali. Viktor Orban je pred dvema mandatoma s svojo desno stranko Fidesz metal z oblasti madžarske socialiste. Hotel je izpeljati desno revolucijo, vendar javno mnenje v državi ni bilo v večini naklonjeno skrajnim idejam. Radikalizem je promovirala skrajno desna stranka Jobbik, ki je bil še pred osmimi leti v avantgardi. Z zgledovanjem po madžarski fašistični stranki iz druge svetovne vojne in njeni milici je zahtevala ostro politiko do tujcev in skrajno nacionalistični program. Orbanu so omogočili, da je s svojim nacionalističnim programom ob fašistih deloval kot zmerna desna stranka in je gladko zmagal. V dveh zaporednih mandatih je realiziral večino točk iz Jobbikovega programa in zdaj za tujce gradi koncentracijska taborišča.
Na Poljskem so imeli še zanimivejšo zgodbo. Donald Tusk je vodil konservativno vlado Civilne platforme s standardnim neoliberalnim programom privatizacije in nižanja socialnega standarda državljanov. Gospodarstvo je kazalo fantastično rast, ob tem pa so se široki sloji prebivalstva osiromašili. Idealna situacija za socialistično revolucijo. Na volitvah je z nacionalističnim programom, skrajno konservativnim katolicizmom in obljubo dviga socialnega standarda zmagala ekstremistična desna Stranka zakona in pravice Jaroslawa Kaczynskega.
Niti na Madžarskem, niti na Poljskem, niti kje drugje ni levica igrala nobene vidne vloge. Tako kot na Nizozemskem je polemika potekala med desnico in skrajno desnico. V Franciji je tudi najzanimivejši politični razcep v državi med desnico in skrajno desnico, v kateri klasična desnica poskuša najti politično korektne izraze nacionalizma, skrajna desnica pa rasizem prikazati kot sprejemljivo politično platformo. Sredi kampanje odloča vprašanje, kdo je bolj skorumpiran. Tam se morajo dogovoriti, kako bo potekala revolucija in kakšne radikalne družbene spremembe bo prinesla.
Sodobna politična dinamika zahteva nekoliko natančnejšo terminologijo. Na periferiji Evrope so izvedli skrajno desno revolucijo, ki elegantno prodira v središče. Morda imamo v ekonomiji res opraviti z Evropo več hitrosti, politično pa se hitrosti pospešeno sinhronizirajo. Levica je denimo povsod enako počasna. V Združenih državah Amerike so prvo konservativno revolucijo izvedli že v devetdesetih letih, administracija Donalda Trumpa je prešla v fazo desnega boljševizma in družbo pretresa do temeljev.
Levica se sooča z desno revolucijo, ki ukinja vse pridobitve delavskih bojev zadnjih sto petdesetih let in bo spotoma pokopala tudi tudi razsvetljenstvo.
Edini odgovor na to je skrajni levi konservativizem in kontrarevolucija. Levica mora braniti konservativne vrednote, na katerih temelji stabilen družbeni red. Zahtevati je treba radikalno intervencijo države proti ekscesom kapitalizma. Agitirati za obnovo javnega zdravstva in šolstva, financirati javne medije in vsem trem prepovedati komercialne dejavnosti. V parlamentih je treba riniti ekstremistično zakonodajo zaščite pravic zaposlenih in prepovedi nepogodbenega in prekarnega dela. Kompromis na teh področjih je narodno izdajstvo. Nekaj zdravega populizma nikoli nikomur ni naredilo nič hudega.
