Praznovanje šestih desetletij evropskega povezovanja je bilo mišljeno kot veliko simbolno slavje z govorjenjem o koristih in prednostih EU. Pričakovalo se je, da bodo evropski voditelji na današnjem vrhu v Rimu ponudili jasno vizijo, kakšno povezavo želijo v prihodnjih desetih letih. Toda zaradi zapletenih mednarodnih in notranjepolitičnih okoliščin v več državah članicah bo danes potrjena le skromna deklaracija, ki v praktičnem duhu ponuja veliko lepih besed, že znanih ciljev in bore malo novega.
Pred francoskimi in nemškimi volitvami so se zaradi naraščajočega vpliva populistov evropski voditelji raje izognili koreniti razpravi o prihodnosti EU in jo preložili na jesen. Kljub temu se je tudi poskus izkazovanja enotnosti in zavezanosti idealom EU spet spridil. Za klavrno razpoloženje sta poskrbeli Grčija in Poljska. Zagrozili sta, da se morda ne bosta podpisali pod skupno deklaracijo. V Bruslju so tako pripravili zasilni načrt, da v primeru vetov deklaracijo podpišejo samo predstavniki vseh treh evropskih ustanov.
A ta ne bo potreben. Grčija je zapisani deklaraciji v zadnjem trenutku nasprotovala predvsem zaradi nedokončanih pogajanj o izplačevanju pomoči pred novo veliko julijsko tranšo, ki jo mora odplačati upnikom. Odprta ostajajo namreč številna vprašanja: katera podjetja bodo privatizirali, koliko bodo morali ponovno poseči v pokojnine in plače ter ali se bo reševalnemu programu slednjič pridružil Mednarodni denarni sklad.
Toda nasprotovanje deklaraciji je premier Aleksis Cipras že umaknil in evropske voditelje pozval, naj pri pogajanjih o izplačilu naslednjega obroka pomoči Grčiji zagotovijo delavske pravice. Nasprotovanje Grčije deklaraciji pa je bilo na simbolni ravni dober znak, da enotnost in enakopravnost držav članic ter v deklaraciji zapisana zavezanost k bolj socialni Evropi še zdaleč niso samoumevne in zagotovljene.
Še en poljski manever
Delno se je to pokazalo tudi v nasprotovanju Poljske. Premierka Beata Szydlo je zagrozila, da deklaracije ne bo podpisala, če se v njej ne bodo odražali poljski državni interesi. Uradna Varšava, ki je z evropskimi ustanovami in drugimi državami članicami na tankem ledu zaradi razgradnje pravne države, namreč v deklaraciji ni hotela videti koncepta Evrope več hitrosti. Ta vizija okrepljenega sodelovanja posameznih držav članic je zdaj zapisana zelo ohlapno, v skladu z dosedanjo prakso delovanja povezave.
Malce za lase privlečena je bila njena druga zahteva, da naj EU nadaljuje obrambno sodelovanje z Natom. To namreč v deklaraciji sploh ni sporno. Tudi tretja zahteva Varšave – večja vloga nacionalnih parlamentov pri evropskih zadevah – je bila izpolnjena že vse od začetka: v besedilu je namreč pisalo, da si EU želi okrepiti sodelovanje z nacionalnimi parlamenti. Tik pred odhodom v Rim je Szydlova tako umaknila svoje zadržke. Ovir za izkazovanje enotnosti 27 držav članic v Rimu tako ni več.
