»Po terapijah imam manj krčev in mišice me veliko manj bolijo,« pove dobrovoljni Rok Smolej iz Kranja, ki ga cerebralna paraliza in življenje na invalidskem vozičku nista oropala sanj o ukvarjanju s športom. »Moj vzornik je Darko Đurić, tudi sam sem včasih plaval. Pravzaprav občudujem vse športnike in predvsem paraolimpijce. Kaj bom počel v življenju, se še nisem odločil, razmišljam o računalništvu in še marsičem…« ne skriva osmošolec, ki je na prisrčni prireditvi na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča (URI Soča) v sredo vadil na napravah za krepitev mišic skupaj s paraolimpijci. Prepevanje je prepustil mlajšim otrokom, ki so z navdušenjem obkrožili Nino Pušlar, ki jih je prav tako obiskala.
»Le malokdo ve, koliko odrekanj je v športu invalidov, koliko logistike je potrebne in koliko truda morajo vložiti v svoje dosežke,« je ob predaji gibalnih naprav za podporo pri rehabilitaciji otrok izpostavil nosilec dveh srebrnih paraolimpijskih medalj Franček Gorazd Tiršek. Prepričan je, da novi pridobitvi ne bosta krepili mišic le za olimpijske dosežke, temveč tudi za vsakdanje velike zmage malih junakov, ki so se poškodovali, hudo zboleli ali imajo težave z gibanjem. Vsakodnevna vadba jih bo hkrati pripeljala k večji samostojnosti in jim kljub invalidnosti omogočila športno delovanje in smelejše življenjske cilje.
Most za boljšo socializacijo
»Šport je most za boljše vključevanje invalidov v družbo. Zato v Zvezi za šport invalidov Slovenije – paraolimpijskem komiteju razvijamo nov program za mlade invalide Postani športnik, ki jih bo pomagal učiti uporabljati telo v skladu z vsemi njihovimi možnostmi,« poudarja predsednik ZŠIS-POK Damijan Lazar. Ugotavlja, da so njihove zmožnosti pogosto veliko večje, kot so pričakovanja staršev. Ob psiholoških in fizičnih koristih jim šport omogoča tudi večjo samozavest. Zato so v zvezi hvaležni vsem, ki jim pri tem pomagajo; tudi podjetju Lidl Slovenija, ki jih sponzorira in je skozi trajnostno pobudo Ustvarimo boljši svet podaril dragoceni napravi za krepitev posameznih mišičnih skupin oziroma vsega telesa tudi URI Soča.
Trenažer, ki je namenjen krepitvi določenih mišic, in galileo, ki jim dodaja nove dražljaje prek vibracij, nista edini pridobitvi, ki so ju dobili. »Na otroškem oddelku smo odprli dodatne prostore za fizioterapijo in delovno terapijo, kamor smo namestili tudi novi napravi, ki sta pomembni za pridobivanje funkcionalnih veščin, kot sta hoja in stanje na nogah,« je poudaril direktor URI Soča Robert Cugelj in dodal, da si tudi sicer prizadevajo dvigovati kakovost storitev, ki otrokom omogočajo čim večjo samostojnost. Za to morajo posodabljati procese in uvajati nove metode rehabilitacije, česar brez sodobne rehabilitacijske opreme ne bi mogli. »Razvoj te poteka skoraj s svetlobno hitrostjo,« je dejal in obžaloval, da ji pridobivanje denarja ne sledi z enako hitrostjo. A je kljub temu ocenil, da so z novimi prostori in napravama na zelo dobri poti.
Vaje je treba ponavljati
Predstojnica otroškega oddelka Katja Groleger Sršen je prepričana, da bodo z njimi zmogli pomagati otrokom še hitreje okrepiti mišice, ki bodo lahko v olimpijskem duhu zdržale »še dlje, višje in močneje«. Hkrati jim bodo omogočile večjo samostojnost in vsem postati tudi »pravi junak«, kakor se je izrazil eden od njenih pacientov. »Brez tehnologije vsega tega ne bi zmogli,« je dejala in spomnila, da še pred dvema desetletjema niso imeli nikakršnih avtomatiziranih naprav za krepitev mišic, ki so po okvari možganov vedno dokaj šibke.
»Otroke lahko naučimo gibanja, potem pa je treba mišice okrepiti z nenehno vadbo. V novih prostorih in z novimi napravami je to veliko lažje, saj se lahko vsakemu otroku z nevrološko motnjo zares posvetimo, kar v gneči prej pol manjšega prostora pogosto ni bilo mogoče. Zdaj lahko dela hkrati vseh šest ekip, vsaka na svojem otoku,« je pojasnila predstojnica. Ta trenutek še najbolj pogrešajo dodatno napravo za učenje hoje, saj je edina obstoječa prezasedena.
Vadba za otroke kljub boljšim pogojem nikoli ni lahka in je zanje včasih enako naporna kot trening za olimpijske igre. Dopoldne imajo naporne fizioterapije in delovne terapije, delo z logopedom…, popoldne pa jim omogočajo lažje aktivnosti, kot so plavanje, namizni tenis, terapija s kužki in podobno.
