Ksevt nikoli ni zahteval posebnega položaja. Edino, kar smo zahtevali, je bil dialog. Tega Anton Peršak niti kot državni sekretar in niti kot minister ni bil sposoben. V dveh letih, kljub številnim pozivom, se Anton Peršak ni bil z ustanovitelji Ksevta pripravljen srečati in pogovarjati o nadaljnjem razvoju in vzpostavljanju kulturalizacije vesolja. Namesto dialoga je ministrstvo z birokratsko represijo in zavajanjem javnosti zaviralo in onemogočalo tako delovanje kot kakršenkoli razvoj dejavnosti zavoda.
Leta 2015 je ministrstvo za kulturo ukinilo že vzpostavljen mehanizem financiranja Ksevta prek 67. člena ZUJIK, ki omogoča delovanje kulturnih programov, ki presegajo zmožnosti občine, v kateri se izvajajo. V drugem koraku so zavrnili upravičenost porabe že pridobljenih sredstev, čeprav so bila sredstva uporabljena za izveden program. S tem sporom so onemogočili vsakršno nadaljnje financiranje oziroma prijavljanje na razpise. Vsak razpis namreč zahteva, da je prijavitelj za pretekla leta izpolnil vse pogodbene obveznosti. Ksevt jih sicer je, toda ministrstvo temu oporeka. Menim, da minister ni ravno najbolje seznanjen s pogoji objavljenih razpisov. Poleg tega naj, prosim, minister navede en sam razpis, na katerega bi se Ksevt lahko v zadnjih dveh letih prijavil in ki bi omogočal izvajanje kulturalizacije vesolja. Ga ni! Poleg tega je ministrstvo zavajalo javnost z izjavami o ponarejanju dokumentov, kar se je izkazalo za napako njihovega uradnika, ter o neupravičenem financiranju obiska »ruskih prijateljev«, čeprav je bil to obisk strokovnjakov, ki so omogočili razstavo, ki se te dni končuje. To je razstava, s katero smo izpolnili pogoj o izvajanju programa iz evropskega projekta izgradnje objekta. Če je ne bi bilo, bi morala občina že pred enim letom vračati denar za investicijo. Po sklenjenem dogovoru med vlado in Ksevtom je ministrstvo namesto sodelovanja pri izvedbi dogovora raje nadaljevalo z vsemi razpoložljivimi represivnimi mehanizmi, od pristranskih inšpekcijskih pregledov do najbolj podlega vmešavanja v družinske stiske. Kot da vse to še ne bi bilo dovolj, so poskušali s pozicije oblastniške moči preprečiti postavitev Noordungove spominske sobe v Moskvi, čeprav smo tam prejeli priznanje ruske kozmonavtske akademije.
Opravičevanje uničevanja Ksevta zaradi vizije o poletu umetnika v vesolje pa je sprevrženo in sramota za Republiko Slovenijo. Sklicevanje na finančne zahteve je sicer priljubljen medijski trik, toda, spoštovani minister, človeški poleti v vesolje niso počitnice na tropskih otokih. Človeške polete v vesolje omogočajo zgodovinske, politične, diplomatske, gospodarske in kulturne okoliščine, ki se jih ne da kupiti, treba jih je razviti in vzpostaviti. Temeljijo na medresorskem konsenzu, ki lahko omogoči družbeni razvoj. Finančne koristi brez družbenega razvoja so neupravičene. V tem kontekstu Ksevt razvija razumevanje vrednosti umetniške produkcije v vesolju. Če bo v prihodnje prišlo do poleta slovenske umetnice v vesolje, bo imela Republika Slovenija od tega predvsem dobiček. Tako kot je imela dobiček, dokler je Ksevt deloval. Nedelovanje Ksevta, ki je posledica političnega terorja, pa je pripeljalo institucijo na rob prepada, v katerega bo potegnilo tudi občino Vitanje in državo.
Vse te represije ne morem razumeti drugače kot ignoriranje izzivov časa in namerno zatiranje na novo nastajajočih kulturnih praks. Mnenje ministra o izboru Vitanja za postavitev Ksevta govori o nesposobnosti soočanja z obstoječim stanjem. Minister se je nesposoben ukvarjati s prepoznavanjem in razvojem priložnosti ter povezovanjem kulturne dejavnosti z drugimi družbenimi akterji, kot sta znanost in gospodarstvo. Namesto da bi vlagal davkoplačevalski denar v družbeno inovacijo, ga troši za omejevanje in represijo razvojnega potenciala – ter za plačilo škode za svoje napačne odločitve.
Razvoj Ksevta je bil rezultat sodelovanja med umetnostjo in politiko, tako v Sloveniji kot mednarodno. Njegovo uničevanje je posledica politike, ki se ni sposobna soočati z izzivi časa.
MIHA TURŠIČ, nekdanji direktor Ksevta
