Škandala, ki bi pritegnil širšo pozornost, torej ni bilo. Bil pa je govor Vinka Möderndorferja, predsednika upravnega odbora Prešernovega sklada, ki bi si takšno pozornost brez dvoma zaslužil: priložnosti primerno je namreč kritično spregovoril o razmerah v slovenski kulturi, a tudi splošnem stanju (duha) v nekdaj obetavni državi, ki se je zaradi nezrelosti in neznanja pomaknila na obrobje razvitega sveta. Namesto običajnega leporečja o majhni, vendar kulturno bogati deželi smo bili tako deležni prhe realnega: slovenska umetnost podhranjena umira, obstaja samo še zaradi notranje nuje ustvarjalcev; politika je ne razume, v svoji podrejenosti globalnim finančnim interesom pa tudi ne ve, kaj naj bi z njo počela – umetnosti na tako majhnem trgu ni mogoče prepustiti goli komercialni logiki, prav tako pa ustvarjalnosti ni mogoče kar »podržaviti« in za drobiž prodati nekemu skladu s sedežem v davčni oazi. V tem pogledu je bila zato še najbolj iskrena tista vlada, ki je ministrstvo za kulturo preprosto ukinila, je še pristavil Möderndorfer.
Zadel je v živo, kar sta v prvi vrsti potrjevala obraza dveh predsednikov, države in vlade: nasmeška, namenjena celovečernemu fototerminu, sta polagoma zbledela v kamniti maski. Kdo, če ne politika, je odgovoren za hiranje slovenske kulture – pri čemer degradacija še zdaleč ni le finančna (nenehno zniževanje proračuna), temveč tudi simbolna in sistemska. Prav politika je za svoje cilje spodbujala kajžarsko mentaliteto, ki umetnika razume kot mešanico lenuha in vaškega bebca: srečen naj bo, če mu stisneš skorjo kruha, namesto da bi ga zapodil čez prag. In prav politika je kulturo razumela kot resor, ki je zgolj jeziček na tehtnici koalicijskih kupčkanj in za vodenje katerega je primeren skoraj vsak (od zadnjih nekaj ministrov samo eden ni dajal skrajno dezorientiranega vtisa), ministrstvo pa se je medtem iz ustanove, ki naj bi zagotovila čim boljše možnosti za umetnost, spremenilo v alibi za plače uradnikov. Seveda se to vsaj v kratkem ne bo dosti spremenilo: kaj pričakovati od ministra, ki ga ob tematiki samozaposlenih v kulturi, od katerih jih tretjina živi v revščini, najprej zaskrbi, da je v kulturi »preveč sociale«? In ki domnevno udari po mizi, ko stavka v državnem zavodu traja že kak mesec, naslednji dan pa nihče ne ve več, kaj so se dogovorili? Uporabnega novega kulturnega modela najbrž ne.
