Na torkovi državni proslavi ob kulturnem prazniku so se poklonili nagrajencem, ki so bili letos znani že poprej, a zato niso bili sprejeti z nič manjšo naklonjenostjo občinstva v Cankarjevem domu. Proslava tokrat ni burila ne cenzorskih ne »domoljubnih« duhov, kot se je zgodilo lani (ko so člane upravnega odbora vznemirili tuji jeziki na odru). Ne le zato, ker smo dobili nov upravni odbor Prešernovega sklada, ki se je jasno ogradil od takih posegov, ampak tudi zato, ker je letošnja režiserka podelitve Neda R. Bric v nasprotju z Maretom Bulcem hodila po uhojenih poteh historicističnega teatra bolj ljubiteljske vrste, ki so ga reševali predvsem posneti portreti nagrajencev.
Velik odmev je dosegel govor Vinka Möderndorferja, predsednika UO Prešernovega sklada, ki je kritično opozoril zbrane politike na njihovo (ne)odgovornost do slovenske kulture in umetnosti.
Po njegovem bi morali biti tudi politiki kulturni, saj brez kulture ni etike: »Umetnost ne postavlja zidov, ampak jih ruši. In ni vse v poslušnosti velikim, pomembna sta pokončna in etična drža.
Manca Košir je pritrdila misli govorca, da slovenska umetnost že umira: »Kulturni voz držijo pokonci svetli ljudje, ki žarijo in odsevajo upanje, da ima življenje smisel in da je ustvarjanje nekaj nebeškega. Proslava se mi je zdela veličastna. Po dolgih letih so bili v ospredju nagrajenci, vsi imenitni in izbrani s srečno roko, ne pa dogajanje na odru. Za vse bravo, bravo!«
Po presoji muzikologa Gregorja Pompeta je Möderndorfer ostro in direktno nagovoril tiste, ki so v času osamosvajanja kulturo postavljali v ospredje, danes, 25 let kasneje, »pa smo vsi, ki se s kulturo in humanistiko ukvarjamo, pravi zajedavci«.
»Vsaka generacija je bolj plehka, bolj butasta in uporablja manj besed«
Pesnica Svetlana Makarovič je za STA dodala, da »so pa v vsakem času tudi žlahtni bralci, žlahtni poslušalci. So vedno bili, so pa seveda vedno bolj osamljeni«. Po njenih besedah se je že v bivši Jugoslaviji začelo »poneumljanje množic s t.i. množično kulturo, kot so jo takrat imenovali jugoaparatčiki«. In vsaka naslednja generacija je »bolj plehka, bolj butasta, uporablja manj besed, komunicira prek računalnikov«.
To, da v šolah ne poučujejo ljudske slovenske kulture, je po njenih besedah škandal, ampak samo eden izmed mnogih. Kot je povedala, je bilo že v bivši državi slišati izgovore medijev, da ljudje to hočejo. »Seveda hočejo, ker poznajo samo to hlevsko krmo in nič drugega. Zato, ker ne vedo, da je zunaj travnik s svežo travo. In potem se je razpasla oberkrajnrerska kultura in je povozila slovensko ljudsko kulturo, slovensko ljudsko pesem. Slovenski ljudski plesi so že tako rekoč muzejska vrednost,« je bila ostra pesnica.
Partljič: Roke stran od Prešerna!
Slovenski kulturni praznik je v Vrbo danes privabil številne obiskovalce. Na osrednji slovesnosti jih je nagovoril pisatelj Tone Partljič. Izpostavil je, da v Prešernu lahko vsakdo nekaj najde. Njemu sta se utrnili dve spoznanji. Prvo sporočilo, v luči tega, da v šolah manj berejo Prešerna, je, da je Prešernovo poezijo treba brati in se k njej vedno znova vračati. Kakšen je Slovenec, ki ne zna na pamet Vrbe, se je vprašal Partljič, prepričan, da bi morali ljudi vzgajati, da to bogastvo nosimo s seboj. Ob polemikah, ki jih sprožata datum kulturnega praznika na dan Prešernove smrti in vprašanje, katera kitica Zdravljice bi morala biti slovenska himna, pa je Partljič politike pozval: »Roke stran od Prešerna! Pustite ga slovenskemu narodu, ki popolnoma dobro razume, kako je treba z njim.«
