Na liberalni strani Amerike je panika spektakularna. Z grozo napovedujejo bliskovito uničenje javnega zdravstvenega sistema, ohromitev šolstva in oborožitev učiteljev s težkim orožjem, hladno vojno z Mehiko, spopad s Kitajsko za pacifiške otoke, uničenje Irana po iraškem vzoru, izgon Palestincev z Zahodnega brega in pakt z Rusijo za razdelitev Evrope. Ob tem pa še množično sprostitev rasističnih čustev, prevlado gostilniške govorice v politiki in skrajno desničarsko ofenzivo na vse socialne institucije. Kar na enem koncu Amerike še posebej vzbuja grozo, je veselje vsaj polovice Američanov, ker je prišel konec liberalne diktature, v kateri so lahko črnci živeli v Beli hiši kot predsedniki, belci pa so morali delati na poljih. Celotno ameriško vlado sestavljajo milijarderji in generali. Vsi so beli moški. Stvari so se ponovno postavile na svoje mesto.
V racionalni polovici Evrope zaskrbljenost ni nič manjša. Trump je z nekaj besedami razstavil svetovni red, ki je veljal od druge svetovne vojne naprej. Ugotovil je, da je Nato zastarela institucija, ki jo plačujejo Združene države, v zameno pa ne dobijo niti minimalne lojalnosti. Evropska unija pa je nekoliko presenečeno ugotovila, da brez vojske razen Združenih držav nima nobene obrambe pred zunanjim svetom. Njena prva soseda Turčija ima štirikrat močnejšo vojsko od Nemčije in na svojem največjem vojaškem letališču spravljenih tudi nekaj atomskih bomb, ki jih sme z dovoljenjem Nata uporabiti v primeru splošne atomske vojne. Če kdaj pride do vojne med Turčijo in Nemčijo, Nemčija izgubi. Tudi Evropska unija brez Velike Britanije izgubi vojno s Turčijo, če se Združene države ne vmešajo in zaščitijo njeno enotnost. To je malo verjetno, ker se je novi ameriški predsednik zelo razveselil izstopa Velike Britanije in druge evropske države spodbuja k temu, da ji sledijo. Skupaj z Veliko Britanijo obljublja bilateralne sporazume, ki se bodo bolj izplačali od članstva. Še pred koncem sveta utegne z ameriško pomočjo priti do konca Evropske unije. To je skoraj že videti kot konec sveta, ampak še ni konec.
Vse, kar je popularno v Ameriki, po petih letih pride v Evropo. Še vedno je bilo tako. Le da se je čas prehoda skrajšal na manj kot dve leti, na twitterju pa je to že en sam svet. Evropski parlament, ki ne slovi kot najbolj učinkovita institucija, se je tokrat bliskovito odzval. Namesto socialista Martina Schultza je za svojega predsednika izvolil konservativca Antonia Tajanija. S tem se je slika evropskih institucij dopolnila. Konservativci imajo v rokah evropsko komisijo, svet Evrope in zdaj tudi evropski parlament. Ker Angela Merkel pripada konservativnemu evropskemu političnemu toku, je bila Evropa še pred inavguracijo presenetljivo usklajena z Združenimi državami, kjer ima Trump za seboj Belo hišo, oba domova parlamenta in vrhovno sodišče.
Vendar je to lahko šele začetek. Letos bodo volitve na Nizozemskem, v Franciji in v Nemčiji. V vseh treh državah skrajni desnici, ki je navdušena nad Trumpom, zelo dobro kaže. Z Geertom Wildersom, Marine Le Pen in Frauke Petry na položajih, ki določajo tokove evropske politike, bi bila Evropa zgledno sinhronizirana z osjo Washington-Jeruzalem-Moskva. Zaradi uskladitve evropskih in ameriških politik se mnogim Evropejcem zdi, da je treba kupiti lopate, ker bodo ob koncu leta kopali bunkerje pod hišo, ali pa pripraviti torbice z najnujnejšimi potrebščinami za pot v Sibirijo. Prihaja popolnoma neznan svet.
V tem trenutku je dobro zaustaviti paranojo. Sedanji ameriški predsednik za nas Evropejce ni nič novega. Iz Amerike v Evropo ne prihaja nekaj tujega, na kar se moramo šele navaditi. Trumpa smo si izmislili mi. Vzhodna in jugovzhodna Evropa sta v zadnjih petindvajsetih letih dali čezse niz političnih voditeljev, ki so mu tlakovali pot. Slovaška nam je dala Vladimirja Mečiarja, ki je takoj po padcu berlinskega zidu v evropsko politiko vpeljal avtoritarnost in populistično zavezništvo skrajne desnice in levice. Bizarno celoto je držal skupaj z vulgarnostjo, agresivnostjo in odkritim sovraštvom do vseh, ki so se upirali. Za njim sta prišla poljska dvojčka Jaroslaw in Lech Kaczynski, ki sta populizem skrajne desnice pripeljala do skrajnih razsežnosti in z njim naredila sodobno Poljsko. Viktor Orban je skupaj z Jobbikom na Madžarskem izvajal Trumpovo politiko, ko so Američani živeli še v jamah. Jugovzhodna Evropa od Ljubljane do Sofije je Evropi dala toliko vulgarnih in agresivnih populistov in nacionalistov, da bi z njimi napolnili celoten Objektiv. Zahodna Evropa je prispevala največjega. Silvio Berlusconi je strategijo privatiziranja vseh institucij države uspešno preizkusil na eni največjih demokracij našega časa. Z Vladimirjem Putinom, ki ga lahko štejemo med evropske voditelje, je prijateljeval, ko je bil Trump še samo uspešen gradbenik. Izkrčil je pot Beppu Grillu in njegovim Petim zvezdicam ter iz Severne lige Umberta Bossia naredil spodobno politično stranko. Velika Britanija nam je podarila Nigla Faragea, ki nam je potem za hrbtom speljal Združeno kraljestvo.
Donald Trump nam ni tako tuj, kot ga prikazujejo. Pred Američani imamo veliko prednost. Nam so populistični politiki domači in vsaj približno vemo, kako se braniti pred njimi. Pa tudi navaditi se jih je otročje lahko.
