Letos je bilo padavin izjemno malo, tako da smo bili prisiljeni oljke tudi namakati. Je pa res, da smo pri tem še neizkušeni, tudi tu je treba še marsikaj doreči. Kako in kdaj je treba namakati, da bi imela oljka optimalne pogoje, saj pri vsakokratnem namakanju potrebuje najmanj 200 do 300 litrov vode. Kar je manj, je vržena voda stran. V oljčniku, ki ga nismo namakali, so bile oljke že na pogled videti zelo uboge, ampak na koncu poletja, ko so prišle padavine, se je stanje zelo izboljšalo.
Se je podnebje res toliko spremenilo? Oljk se ni nikdar namakalo.Suša je že bila in tudi veliki izpadi so že bili. O namakanju res govorimo šele zadnja leta, vsi projekti so še v bolj eksperimentalni fazi, vendar kakšnih velikih sistemov namakanja tukaj ne pričakujemo. Oljkarji smo pri svojem delu bolj kot ne prepuščeni sami sebi. Nekaj malega svetovalna služba pomaga, vendar je predvsem na področju oljkarstva zelo podhranjena.
Kako pa je z oljčno muho in moljem? Tam, kjer nasadi oljk niso bili škropljeni, je pridelek bolj kot ne grintav in ga je malo.Pojav škodljivcev je treba spremljati in poznati vzroke. Muho poznamo dokaj dobro in upam si trditi, da jo znamo z ekološkimi fitofarmacevtskimi sredstvi držati na takšni ravni, da nam ne povzroči pretirane škode. Oljčni molj pa je večji problem. Tukaj od svetovalne službe nimamo prave podpore. Leta in leta se je celo govorilo, da sploh ni škodljivec, ki bi povzročal veliko gospodarsko škodo. Spremljalo se ga je na vabah, v integrirani pridelavi pa dokaj uspešno zatiralo. Pri ekološki pridelavi nimamo primernega učinkovitega sredstva zoper njega. Pri nas je letos oljčni molj na sorti belica uničil petdeset odstotkov plodov. To je velika škoda, saj imamo v oljčniku 55 odstotkov belice, kar pomeni, da smo samo zaradi molja izgubili okoli 800 litrov olja.
Nekoč so se oljke nabirale decembra, zdaj se svetuje, da se obirajo že konec oktobra. Zakaj?Prav včeraj sem bil v eni od oljarn in so povedali, da še vedno vsak dan predelajo približno osem ton oljk, tako da se konec novembra oljke še obirajo. Res je, da smo jih nekoč skoraj vsi obirali decembra, vendar je bilo tako olje maščoba in kakovost ni bila pomembna. Olje, predelano iz oljk, ki so pobrane pozneje, je nedvomno slabše kakovosti. Zdaj, ko obiramo oljke cel mesec in pol prej in so preše nadomestile sodobne oljarne s centrifugo, je to drugače. Kakovost olja je danes bistveno boljša ne gleda na muho, molja in sušo. Je pa nujno potrebno spremljati škodljivce. Če je muhe več, je treba obirati prej, ker je pogoj za boljšo kakovost. To še posebno velja za olje z zaščiteno označbo porekla, ki mora vsebovati do 0,30 odstotka prostih maščobnih kislin. Če ne, se to olje ne more prodajati pod imenom ekstra deviško oljčno olje slovenske Istre. Pri navadnem ekstra deviškem olju je ta stopnja 0,80 odstotka, kar pomeni, da je za ekstra deviško oljčno olje slovenske Istre merilo dosti strožje kot za druga oljčna olja.
Slovenci smo med slabšimi porabniki oljčnega olja v Evropi. Malo več kot liter ga porabimo na leto. Italijani ga porabijo 11 litrov, Grki 20. V diskontih so cene uvoženega olja, celo ekstra deviškega, tudi manj kot 7 evrov. Zakaj ga porabimo tako malo?Res je, da je olje na razpolago, vendar za ceno 5 evrov ne moremo govoriti o ekstra deviškem oljčnem olju. Razlog za manjšo porabo je nedvomno tudi v tem, da na spletu razni »strokovnjaki za prehrano« razlagajo, da je oljčno olje pri pečenju ali cvrtju škodljivo in celo strupeno, ob tem da je nepredstavljivo, da o tem govorijo celo nutricionisti. Trdim, da je 90 odstotkov kupcev, ki pridejo k nam po oljčno olje, na podlagi teh informacij prepričanih, da je oljčno olje škodljivo, če je toplotno obdelano. Celo tako daleč gre, da mi je kuhar, ki nastopa na televiziji, povedal, da ga kličejo ljudje in bentijo nad tem, zakaj cvre na oljčnem olju, ki je strupeno, in s tem škoduje zdravju. »Strokovnjakinja« iz Ljubljane je na nekem omizju enkrat celo povedala, da je oljčno olje pri temperaturi nad 120 stopinj Celzija karcinogeno!? O cvrtju oziroma toplotni obdelavi z oljčnim oljem obstaja doktorat in nedvomno je znanstveno dokazano, da je oljčno olje eno najbolj temperaturno obstojnih. Celo pri zelo visokih temperaturah ohrani veliko vitaminov in antioksidantov.
Zakaj v slovenski Istri praktično ni oljkarja, ki bi imel proizvodnjo oljčnega olja kot osnovno dejavnost?V našem delu Istre so oljčniki zelo razdrobljeni. Oljko so v prejšnjem stoletju imeli le kot postransko kulturo in zgolj za lastno uporabo. Tudi ko so se oljčniki po pozebi v osemdesetih začeli obnavljati, so vsi govorili podobno kot jaz: »Bomo nekaj zasadili, pa bomo videli, kaj bo.« Tukaj nikoli ni bilo sistematskega sajenja oljk. Tudi izkušenj ni bilo. Vsi smo se učili sproti. Oljka ni sadež, ki bi dal rezultate že po nekaj letih.
Ali še velja, da se trta sadi za otroke, oljka pa za vnuke?Seveda drži. Oljka pride v rodnost šele po več letih negovanja. Če narediš napako pri zasnovi oljčnika, lahko stvar popraviš šele čez 10, 15 let. Tudi sami smo potrebovali toliko časa, da smo prišli do nekaterih ugotovitev. Za vsako stvar posebej se moraš učiti sproti, iz leta v leto. Da bi lahko preživel družino samo z oljkami in oljem, pa bi potreboval vsaj pet hektarov oljk, kar pomeni vsaj 1500 dreves. Pa še za to bi morale biti konstantne letine brez posebnih izpadov.
So stroški pridelave res med 13 do 15 evri na liter olja?Tam nekje. Odvisno od terena, sorte. Imeti moraš tudi ogromno znanja in pester izbor ukrepov za vsako nepredvideno situacijo.
V slovenski Istri so praktično vsa sortna olja iz belice, leccina, maurina, v zadnjih 5 letih tudi itrana. Se sortnih olj iz avtohtonih starih vrst, kot so buga, mata, žižula, ne da narediti?Seveda se da, samo rad bi videl nekoga, ki bo zasadil vsaj pol hektara buge ali mate. Sam ne vem, če bi jo dal, ker ne vem, kako bi uspevala na našem območju. Če oljka cveti dan ali dva pozneje, če je višinske razlike 20 metrov, so razlike med sortami lahko zelo velike. Oljka ni drevo, ki ga samo zasadiš in čakaš, da plodovi padejo v mrežo. Je kompleksno drevo.
Je več povpraševanja po sortnih oljih ali po mešanicah oziroma couveejih, ki so moderni v zadnjem času?To je zelo odvisno od prodajalca, kako zna potrošniku predstaviti olje. Z belico nimamo težav, čeprav je olje intenzivno, pogreni in je pikantno. Ko o olju povemo kaj več kot samo to, katere sorte je, in pokažemo, kako se ga preizkuša, kakšen vonj in okus ima, kaj so antioksidanti, kje jih je več, so nam kupci hvaležni. Ob neki priložnosti so nam italijanski gosti rekli, da so morali priti v Slovenijo, da smo jim pokazali, kako se olje preizkuša. Marketing je pri tem zelo pomemben.
Ali sploh potrebujete marketing glede na to, da je slovenskega oljčnega olja malo in je kakovostno?Seveda. Tudi Coca-Cola potrebuje marketing, pa jo vsi poznajo. Potrošnik je na žalost dandanes tako vodljiv, da je marketing še vedno nujno potreben pri prodaji.
