Fides. Ni zgolj zdravniški sindikat, ampak je skupina pritiska, ki vešče uporablja aksiom, da vsaka zdravniška stavka najprej obrne javno mnenje proti cehu, s časom trajanja stavke pa vedno proti vladi. Zaradi tega aksioma je bil Fides vedno tudi uspešen.
DeSUS. Volilno telo te stranke zaradi narave stvari najpogosteje koristi storitve članov zdravniškega sindikata. Njegovo nasprotovanje sporazumu s Fidesom je zato logično, saj DeSUS na tak način po eni strani nagovarja kliente, ki imajo največ subjektivnih zaznav o kakovosti zdravniških uslug, po drugi strani pa je njihov socialni položaj radikalno slabši od socialnega položaja zdravnikov. DeSUS je korporativna stranka, Fides pa korporativni sindikat. Trk med takšnima entitetama je neizbežen, ko so zanj ustvarjeni pogoji. Ustvaril jih je ministričin separatni sporazum s Fidesom.
SD. Že dolgo ni več stranka delavskega, ampak je stranka srednjega razreda. Njeni volilci so v sindikatih javnega sektorja, med njimi pa so zdravniki dojeti kot socialno privilegirana kasta in po malem »razredni sovražnik«. Mit o enotnem delavskem razredu je mrtev, socialdemokracija, kot vsaka druga stranka v demokraciji obsojena na lovljenje volilnih glasov, pa si med podaniki enotnega plačnega sistema ne more privoščiti njihove zamere. Tisto malo zdravnikov, kolikor jih v Sloveniji pač je, je v njeni kalkulaciji še pogrešljiva skupina.
S tem smo pri bistvu. Vsem trem vladnim strankam je skupno, da kljub nasprotnim stališčem govorijo isti jezik in maskirajo srž problema. Dejstvo namreč je, da sporazum vlade z zdravniškim sindikatom eni poklicni skupini zagotavlja dodatna plačila, medtem ko vlada drugim predpisuje nadaljnje omejevanje rasti prihodkov. Zaklinjanja, da vlada ni posegla v enotni plačni sistem, pri tem nič ne pomagajo, saj nihče, ne zdravniki, ne učitelji in ne znamenita plačna skupina J na koncu dneva ne živijo od plačnega sistema, ampak od nakazil na njihove TRR, njihovi sindikalni voditelji pa od zadovoljstva članstva z višino teh izplačil. Zdaj sprte partnerice za vladno mizo so se že na začetku odpovedale možnosti, da bi enotni plačni sistem poslale v preteklost, s tem pa so zaradi medsebojno različnih političnih izhodišč same sebi uspešno nastavile past.
In naprej: zatiskanje oči pred tem, da je problem v konceptu enotnega plačnega sistema, na neuspeh vnaprej obsoja zdravstveno in katero koli drugo reformo v javnem sektorju. Te se bodo namreč zmeraj zlomile, ko bodo načenjale (po vrsti) vprašanja obsega in kakovosti javnih storitev, mreže za njih potrebnih ustanov, števila zaposlenih v njih, njihovega plačila in delovnih normativov. Zato je že mogoče napovedati, da zaradi tega kakovostne zdravstvene reforme ne bo mogoče izvesti, ob tem pa si je nemogoče predstavljati, da bi tako reformo v parlamentu podprli stranki, ki sta zaradi ministričinega sporazuma s Fidesom tej obrnili hrbet.
Razen če se bo medtem premier, soočen s političnimi ultimati DeSUS in SD na eni strani, na drugi pa s sindikalno zahtevo, naj jim odreže enako, kot je dala vlada Fidesu, obojim uklonil. Rezultat bo enak – sistem bo razpadel, a tokrat za ceno, da ne bi razpadla koalicija. En mrtev za tri žive tudi ni tako slabo, kajne?
