Tu se zdi politična naivnost Cerarja in dveh njegovih ključnih ministrov, Koprivnikarja in Kolar-Celarčeve, skorajda neizmerna. O Konradu Kuštrinu, šefu zdravniškega sindikata Fides, si lahko mislimo kar koli, tudi najslabše, ni pa mogoče prezreti, da svojo napol politično in napol sindikalno funkcijo opravlja že dve desetletji in da si je v tem času v bojih s skoraj že desetimi vladami in nekaj manj premierji nabral neprekosljivo kilometrino. Enako ni mogoče prezreti, da tako Kuštrinu – kot njegovemu pandanu Andreju Možini kot predsedniku zdravniške zbornice – srce odkrito bije na politični desnici, kjer ima vzor v enem najbolj izkušenih politikov samostojne Slovenije Janezu Janši. Skratka – spregledati, s kom imaš opraviti in kakšne korake lahko ta stori, je seveda politična nezrelost v polni meri.
Vlada Mira Cerarja bi morala videti – in vsi znaki so bili na obzorju – da mora streti vsaj enega od najtrših orehov, dokler je še bilo dovolj časa pred ujetjem v komaj rešljivo zanko. Verjetno tudi ni bilo težko oceniti, katera uganka je politično težja; zadnje Fidesovo stopnjevanje zahtev je bilo predvidljivo, možnost njihovih uresničitev pa tudi – in pustimo ob strani dejstvo, da je ta možnost nična, ker bodo zdravniki enkrat iz rokava potegnili zahtevo po izstopu iz sistema javnih uslužbencev, drugič trojni količnik plače, tretjič štirikratno povečanje števila zdravnikov, petič državno kompenziranje zasebnih popoldanskih poslov, šestič takojšnjo uresničitev zdravstvene reforme in desetič spet kaj zelo izvirnega. Kljub temu pa so imeli Cerarjevi vse možnosti, da do sredine novembra, ko je res skrajni rok za potrditev proračuna v državnem zboru, rešijo vsaj vprašanje stroškov dela v javnem sektorju, brez česar ni mogoče zapreti državnih financ, ki so skoraj v polovici namenjene samo plačilu zaposlenih.
Seveda tudi Branimir Štrukelj, drugi večni politični sindikalist, ni okleval sprejeti tega vladnega darila in je javnosektorske zahteve koštrunovsko stopnjeval vsakič, ko jih je zaostril Fides. Logično. S tem je vlado na dan obravnave državnega proračuna spravil v položaj, ko ta v njem ne zna izmeriti niti ključne postavke niti drugih »malenkosti«, kot so recimo izdatki za zdravstveni sektor. In to spet na dan – ki je bil tudi vnaprej predvidljiv – ko je zaradi premnogih neznank celo birokratska mašinerija evropske komisije sporočila, da »v Sloveniji obstajajo tveganja proračunske neskladnosti z evropskimi pravili«. Da skratka padeš v takšno eksplozivno zmes v enem samem dnevu, moraš res imeti presežek političnega talenta.
Cerarju ne pomaga ugotovitev, da bi s finančnim ministrom Dušanom Mramorjem za pogajalsko mizo vsaj enega od teh problemov strl lažje in bistveno prej. Zdaj jih bo pač moral z nekompetentno ekipo pod nemogočim časovnim pritiskom. Kakšen bo končni kakovostni (za državo) izplen teh »dogovorov«, nam najbrž ni treba prav naravnost ugibati.
