Vesna in Vlado Babić pravita, da begunci, če jim odpremo vrata, obogatijo naša življenja. Poleg svojega stanovanja imata v isti hiši še eno, ki sta ga doslej dajala v najem. Dodaten zaslužek bi jima prav prišel, navsezadnje imata šest vnukov, a sta se mu odpovedala. K sebi sta raje povabila družino iz Rusije, ki ji je Slovenija zavrnila prošnjo za mednarodno zaščito.
Zakaj sta se odločila za to humanitarno potezo? »Ne bi rekla, da je humanitarna, to je solidarnostna poteza,« je dejala Vesna Babić.
V azilnem domu je grozno
»Vem, kaj pomeni ostati brez vsega. Trideset let sva imela prelepo življenje v Beogradu, potem pa se je ob koncu osemdesetih let začel nacionalistični pekel. Leta 1993 sva se vrnila v Slovenijo. Mož je šest let čakal na državljanstvo, a se je dobro izteklo,« je povedala Vesna.
Tedaj sta bila v izredno težavnem položaju, zato se jima ni težko vživeti v težave ljudi, ki zdaj preživljajo še hujše stvari. Tudi v Ljubljani. Na primer v azilnem domu. »Enkrat sem bil v azilnem domu in občutek je bil grozen. Tam je kot v zaporu. To je geto,« je dejal Vlado Babić, ki je prepričan, da je slovenski azilni sistem eden najbolj rigidnih in s tem nečloveških. Tudi zato sta se odločila, da družine ne poiščeta prek uradnih ustanov, ampak s pomočjo samoorganizirane Delovne skupine za azil. »To je neformalna skupina ljudi, ki ne filozofira, ampak dela. Njim sva prepustila tudi odločitev o izboru družine,« je povedala Vesna.
Zdaj bivata z družino Pospelov, Svetlano, Janom in njuno hčerko Viktorijo, o kateri smo pred meseci že pisali. »Njihovo bivanje pri nas mi je polepšalo življenje,« je povedala Vesna, Vlado pa je prikimal. »Zamislite si, da zvečer gledate televizijo, nekdo potrka in vidiš, da je Svetlana prinesla rusko jed,« se je nasmehnila Vesna Babić, ki gimnazijki Viktoriji s konverzacijo pomaga pri učenju francoščine.
Naklonjenost je obojestranska. »Vesna in Vlado sta mi kot oče in mama,« je dodala Svetlana Pospelova. Če družini Pospelov strehe nad glavo ne bi ponudila zakonca Babić, bi bili zdaj v centru za tujce v Postojni, ki v resnici deluje kot zapor.
Novih izbrisanih, ki v Sloveniji ne dobijo azila, a tu ostanejo brez dokumentov, je vse več. To iz številnih izkušenj z ljudmi brez dokumentov potrdi Sarah Lunaček, docentka za kulturno antropologijo na filozofski fakulteti in prostovoljka v Delovni skupini za azil, ki pravi, da ne govorimo več o nekaj posameznikih, ampak že o desetinah ljudi. Kratkoročno rešitev vidi v solidarnosti, dolgoročno pa v legalizaciji njihovega statusa.
Kaj bo z ljudmi brez dokumentov?
»Odlično bi bilo, če bi se vzpostavila solidarnostna mreža, prek katere bi ljudje lahko dali na razpolago svoja stanovanja.« Infrastruktura za to prek slovenske različice spletne strani refugees-welcome.si že obstaja, le še zaživeti mora.
Težje bo uresničiti drugi del. Delovanje politike ni v skladu z realnimi potrebami, pravi Lunačkova. Skupaj s kolegico iz Delovne skupine za azil Aigul Hakimovo sta prepričani, da rešitev obstaja. »Kaj namerava država narediti s temi ljudmi? Ali razmišlja o kakšni obliki amnestije? Da bi vsak, ki je v Sloveniji določeno število let, dobil možnost za ureditev svojega statusa. Nekaj podobnega je pred leti Italija naredila za pol milijona Ukrajincev,« rešitev pozna Aigul Hakimova.
A država še zdaleč ne razmišlja v tej smeri. Vesna in Vlado Babić zato pravita, da je njuno dejanje tudi politično, je slaba vest azilne politike in protiutež splošnemu vzdušju v družbi. »Zagotovo lahko tako posamezniki vstopamo v politični prostor. Najina odločitev, da ponudiva namestitev beguncem, je izraz nestrinjanja z uradno politiko. Ne morem spremeniti sveta, lahko pa dam na razpolago stanovanje,« je dejala Vesna Babić.
