Radoš Đurović: »Begunci pri nas spijo v parkih in v vežah. Z meje se vračajo pretepeni.«

Z Radošem Đurovićem smo se v Beogradu pogovarjali minuli teden, nekaj dni pred tem, ko je iz Beograda krenil nov protestni marš migrantov. Tokrat ne več proti Madžarski, temveč proti hrvaški meji, kjer jih je predvčerajšnjim ustavila policija. Zanimivo pa je, da srbska javnost zaradi velikega števila migrantov in njihovega prostega gibanja po državi ni zrevoltirana. Prevladuje mnenje, da je ljudem v stiski treba pomagati. Javnost se bo radikalizirala šele, ko bo to povzročila politika, pravi Đurović.

Pri nas jih je vedno več. Če se v Beogradu sprehodite mimo avtobusne in železniške postaje in skozi tamkajšnji park, jih boste srečali. Zadržujejo se tudi v središčih drugih mest in v križiščih cest, ki vodijo na sever. Včasih prihajajo v večjih, včasih v manjših skupinah. Letos jih je bilo kakšen dan toliko, da so bili prizori enaki kot lani (pred uradnim zaprtjem balkanskega koridorja, op. p.). Uradne številke govorijo o šest tisoč registriranih migrantih, a po naši oceni jih je v državi trenutno okoli deset tisoč. Vsi se namreč ne registrirajo, temveč se skrivajo. Na južnih mejah sta policija in vojska uvedli skupni nadzor, zato ljudje odhajajo v ilegalo. Izogibajo se kontrolam in tudi nastanitvenim centrom na jugu države. Bojijo se, da bi jim odvzeli prostost in jih deportirali nazaj v Makedonijo ali Bolgarijo.

Vsi begunski centri v Srbiji so sicer polni, ves čas pa prihajajo novi migranti – okrog sto petdeset do dvesto na dan. Zdaj niti več ne morejo vsi zaprositi za azil. Poskušajo, a jih centri zavračajo in ljudje ostanejo dobesedno na ulici. Med njimi so tudi družine z majhnimi otroki, večinoma iz Afganistana. Otrok je okoli trideset odstotkov. A družine niso tako vidne, saj se zadržujejo v barakah, denimo tistih pri avtobusni postaji v Beogradu.

Migranti vsak dan tudi odhajajo naprej. Zadržijo se nekaj tednov, medtem pa skušajo nadaljevati pot. Zelo jasno je, da Srbija migracij ne more niti ustaviti niti jih upravljati. To je iluzija. Tega ne zmore niti Madžarska, čeprav je na meji s Srbijo uvedla zelo strog režim nadzora in zdaj gradi že drugo ograjo.

Težko, ampak se prebijejo čez. Poskušajo večkrat, tudi če jih madžarski policisti vsakokrat ujamejo, pretepejo in vrnejo v Srbijo. Vse bolj se migracijska pot obrača tudi proti Hrvaški. In tudi hrvaški policisti migrante pretepejo in vržejo nazaj čez mejo.

Pa saj to je znano.

Ker se v begunskih centrih pogovarjamo z ljudmi, ki so poskušali priti na Hrvaško in so se pretepeni vrnili v Srbijo. Med njimi so celo mladoletniki, ki potujejo sami, brez spremstva staršev. Stari so šestnajst do osemnajst let! Seveda se to ne zgodi vedno, a takšne primere srečujemo.

Nasilje ima tudi svoj namen – da bi se med migranti razširil glas, da je pot skozi naše kraje nevarna, in ne bi več prihajali. A v resnici poskušajo vedno znova in države si jih podajajo med seboj. Tovrsten pingpong med državami je splošno razširjen, Srbija pa je v primerjavi z drugimi državami na migrantski poti v bolj neugodnem položaju, saj je zadnja postaja pred schengenskim prostorom na Madžarskem, zato vsi želijo sem. Poleg tega se hoče Srbija kot kandidatka za članstvo v EU dokazati, da zmore. Kar pa je povsem nerealno. Srbija ne razume interkontinentalnih migracij in z njimi nima izkušenj. Resnici na ljubo jih nima nobena od držav v naši regiji, ne Makedonija, ne Bolgarija, ne Hrvaška, ne Madžarska, ne Slovenija. Nemčija in Velika Britanija sta, na primer, v povsem drugačnem položaju, saj so tja vedno prihajali migranti z vsega sveta.

Pri nas smo sicer imeli begunce, a to so bili »naši« begunci iz Bosne. Teh, ki zdaj prihajajo, pa ne znamo ne sprejeti, ne namestiti, ne oskrbeti, ne usmeriti Nihče sploh ne ve, kaj bi z njimi. Problemi se zdaj rešujejo na povsem osnoven način, kot da so ti ljudje roboti, stvari, ki jih nekam postaviš in tam ostanejo.

Ljudje zdaj pri nas ostajajo dlje, ker je Srbija postala ozko grlo na migrantski poti. Države pri prehajanju migrantov nočejo več sodelovati. A se je namesto tega razmahnilo tihotapstvo. Ljudje pri nas živijo na ulicah, v barakah, na stopniščih, lačni, žejni, premraženi. Živčni so in psihično na robu. Njihovo bedo izkoriščajo razni »prevozniki«, ki jim obljubljajo rešitev in jih na različne načine izkoriščajo. Zaznali smo celo že prisilno prostitucijo, ugrabitve članov družine in s tem povezana izsiljevanja Migrante ima mafija vse bolj v primežu.

Naše sodržavljane smo zato začeli opozarjati, da to ni več igra in da Srbija ne more obračati glave stran. Res pa je tudi, da evropske države nočejo videti problema, ki tu nastaja in bo z leti vse večji.

Vsi pričakujejo, da bodo migranti zadovoljni, če jim bodo dali posteljo in hrano in če ne bodo delali ničesar drugega kot jedli in spali. Vendar s tem ljudi ne boš zadržal. Zato je zdaj najnovejša strategija oblasti, da razglašajo, da migranti prenašajo nalezljive bolezni. S tem naj bi dobili opravičilo za to, da jim omejijo gibanje in jih zaprejo v centre. Paradoks pa je, da bo ravno zapiranje v centre povzročilo širjenje bolezni, saj bodo nagneteni v majhnem prostoru. Dokazano je, da migranti nimajo nič več nalezljivih bolezni od preostale populacije, dokler se lahko prosto gibljejo.

Zapiranje ljudi je seveda nesprejemljivo, ima pa tudi neželen stranski učinek: poslej se bodo ljudje še bolj izogibali stiku z oblastmi in se skrivali v še večji ilegali. Povečevalo se bo tudi nasprotovanje lokalnih prebivalcev, saj Srbi ne bodo imeli več možnosti v stiku z begunci pokazati svoje solidarnosti. Naši ljudje so doslej vedno razumeli, kdo so migranti in kakšne so njihove zgodbe. Zaradi begunske izkušnje iz jugoslovanskih vojn so se lahko z njimi identificirali in temu pozitivnemu razpoloženju so morali slediti tudi politiki. A položaj se lahko obrne. Politiki globoko v svoji duši nočejo sprejeti misli, da bi Srbija lahko bila tamponsko območje za begunce. A to je Srbija že postala, pa če smo to hoteli ali ne. Glede na razmerja moči med državami v Evropi sploh ni moglo biti drugače.

Če bo Turčija razdrla dogovor z EU o zadrževanju beguncev in bo odprla meje, je povsem jasno, da bomo mi naslednji, ki jih bo Evropa izkoristila za zadrževanje beguncev. V to nas bodo velike države primorale, še posebej če bodo s tem reševale obstoj EU. Te majhne ograje, ki jih gradijo države v regiji, bodo skupaj funkcionirale kot velik zid na mejah EU.

S tem nismo seznanjeni. Mislim pa, da si Srbija ne more privoščiti konflikta z evropskima sosedama, saj potrebuje njuno podporo v približevanju EU. Vse v zvezi z migracijami in dogajanjem na naših mejah je treba videti v luči pristopnih pogajanj. (srbski premier Aleksandar Vučić je celo napovedal, da bo Srbija sodelovala v sistemu begunskih kvot Evropske unije, čeprav še ni članica EU, op. p.). Zdaj se dogaja tudi, da Nemčija ljudi vrača v Bolgarijo, pa se potem spet znajdejo pri nas, ker poskušajo ponovno. To je nov fenomen. Ali pa to, da Avstrija vrne uradno migrante na Hrvaško, Hrvaška pa jih potem ilegalno vrže čez mejo v Srbijo. V regiji vlada kaos.

O tem obstajajo indici, a tega še ne moremo potrditi. Bojazen, da se to že dogaja, pa je velika. To bi bilo pogubno tudi za naše delovanje, saj javnost za zdaj nevladne organizacije še podpira. Uspeva nam vzdrževati prepričanje, da Srbija ni šovinistična in da v nasprotju z drugimi zmoremo sprejemati in pomagati beguncem. Če bi oblast postala do beguncev nasilna, pa bi lahko tudi javno mnenje potegnilo v radikalno smer.