V Vžigalici so minuli teden postavili ring: dva kuratorja, dve ekipi umetnikov, dve razstavi, dva otvoritvena govora, dve pogostitvi. O tem, ali jim je bolj všeč razstava Klub golih pesti kuratorke Yasmin Martin Vodopivec ali Prispevek k zgodovini blagostanja na Slovenskem v postavitvi Matjaža Brulca, bodo z glasovanjem, ki se bo končalo 17. januarja, odločili obiskovalci. Vprašanje ostaja, ali bo glas ljudstva dejansko tudi odraz kakovosti razstav.
Logika trga
Povezavo med imenom galerije (ang. match), dejstvom, da ta galerija Mestnega muzeja sodeluje s koproducenti s področja neodvisne kulture (s katerimi se dobro ujemajo, they match), ter angleškim izrazom za dvoboj (match) so v Vžigalici vzeli zares. »V zakulisju kulturne politike ves čas potekajo dvoboji, tako na ravni teoretiziranja kot pridobivanja sredstev,« meni kustos galerije Jani Pirnat, ki se je tokrat odločil za odkrito simulacijo neoliberalnega modela kulture, ki ga vodi logika tekmovanj in konkurenčnosti.
»Nihče več ne presoja o kakovosti, zgolj statistični podatki – denimo število obiskovalcev in objave v medijih – upravičujejo porabo sredstev. Šov nam je ukradel svet,« poudarja. Zakaj torej ne bi umetnikov spremenili v tekmovalce, obiskovalcev v glasovalce, dogodka pa v spektakel? Prostor Vžigalice, ki je prikladno ločen na levo in desno stran, omogoča svojevrsten ring na sredini. Pogoji produkcije obeh razstav in sredstva ekip so kar se da enaki.
Vsak kurator je torej izbral umetniško delo umetnikov iz svoje ekipe, ki po kakovosti in konceptu ustreza konceptu, zatem pa še delo iz druge ekipe umetnikov, da so zadostili strategijam konkurenčnosti. Pirnat se zaveda, da je tako kustosa kot umetnike postavil v neugoden položaj, umetnost se navsezadnje bojuje prav proti tovrstnim tržnim praksam. »A neodvisni kulturi večkrat očitajo hermetičnost in elitizem. Sploh tisti, ki ne obiskujejo razstav, se sprašujejo, v kakšne namene se porabljajo javna sredstva. Morda je to odgovor na njihova vprašanja.«
Nič več ex nihilo
Brulcu se je zdel to zanimiv kuratorski izziv, poleg tega si, kot pravi, ne more privoščiti, da bi zavračal sodelovanja pri projektih: »Okoliščine prisile trga seveda čutim, a se mi zdi način, kako so tokrat prignane do skrajnosti, učinkovit.« Yasmin Martin Vodopivec je vlogo kuratorke sprejela prav zaradi neprijetnih vprašanj o delovanju družbenega in umetniškega sistema.
Izhodišče za razstavo Klub golih pesti je vprašanje o zmožnosti delovanja in ovrednotenja umetnosti v kontekstu današnje družbe. S povabljenimi umetniki Ivo Tratnik in tandemoma Veli & Amos in Small but dangers sodeluje kuratorka prvič. Dela niso medsebojno formalno ali konceptualno povezana: »Izbrala sem jih zaradi kakovosti, svojevrstnosti in aktualnosti v sporočilnosti. Uporabila sem format kabineta čudes, kjer dela odražajo različne nianse našega življenja v današnji družbi.«
Brulc je v projekt vključil dela Mateja Stupice, Nine Koželj in Dana Adlešiča. Razstava z ironičnim naslovom Prispevek k zgodovini blagostanja na Slovenskem temelji na šestih delih, ki izkoriščajo principe ready mada in assemblagea. »Tematizirajo družbo blagostanja, kjer je vse na voljo, in umetniki ne ustvarjajo več ex nihilo, ampak se sprehajajo med trgovskimi policami, izbirajo predmete, ki so industrijsko narejeni, in s tem ustvarjajo nove zgodbe.«
Odpiranje dialoga
Kuratorja težko napovesta, kakšne rezultate in razmislek bo prineslo preštevanje glasov obiskovalcev in razglasitev zmagovalca. »Ljudje bodo glasovali iz različnih vzgibov – nekaterim bo všeč pogostitev, drugi prijateljujejo s katerim od umetnikov. Glasovanje je lahko, skratka, zelo arbitrarno,« je kritičen Brulc. »Če bo izid dogodka odpiranje dialoga o parametrih, ki narekujejo ocenjevanje in delovanje na kulturnem področju, se bo format izkazal kot koristen in vreden nadaljevanja,« sklene Martin-Vodopivčeva.
