»Nadškofija nas je pozabila obvestiti, da je na razpisu za obnovo kulturnih spomenikov leta 2008 dobila 80.000 evrov pomoči za obnovo grajske kapele,« zatrjuje Andraž Stegu, direktor in solastnik papirnice Goričane, ki ljubljansko nadškofijo toži za 8,5 milijona evrov, kolikor naj bi papirnica vložila v zdaj že razvpito prenovo gradu Goričane.
»Nadškofija je obnovo Goričan uporabila kot pretvezo za prijavo na javni razpis v letu 2007. Že v času prijave je namreč vedela, da bo papirnica na podlagi leta 2004 sklenjene pogodbe plačala tudi obnovo grajske kapele in slik v njej. To je tudi storila. Zoper nadškofijo in druge udeležene na javnem razpisu so zato zaradi suma pridobitve protipravne premoženjske koristi v pripravi tudi kazenske ovadbe,« napoveduje pravna zastopnica Goričan Velena Lokar - Škerget. Kot nam je povedala, je vodstvo papirnice za to, da je ministrstvo nadškofiji odobrilo 80.000 evrov za prenovo kapele, izvedelo šele leta 2014 – iz vprašanja novinarke, zakaj je kapela za javnost zaprta, če pa je bila obnovljena z javnimi sredstvi.
Denar neposredno zavodu
Kot je znano, sta se deset let prej Stegu in tedanji ljubljanski nadškof Franc Rode, leta 2004 imenovan tudi za prefekta kongregacije za redovnike, dogovorila, da bo obnovo dvorca, ki je bil tedaj še v postopku denacionalizacije, izvedla družba Goričane. V prvem nadstropju naj bi uredili tudi rezidenco za kardinala. Dvorec so nadškofiji leta 2007 vrnili, čeprav so zato morali izseliti muzej neevropskih kultur, a partnerstvo se je sfižilo. Rode se je moral razkošnemu domovanju odpovedati, papirnici so ostali stroški. Zapletalo pa se je tudi med prenovo samo
Prelepo obnovljeni grad Goričane poleg bogate zgodovine skriva tudi enega od slovenskih baročnih biserov. V obnovljeni kapeli sv. Frančiška Saleškega je med drugim mogoče občudovati na novo zasijali baročni oltar in tri restavrirane originalne slike Valentina Metzingerja, ki je v devetnajstem stoletju v Ljubljani vodil pomembno slikarsko delavnico; njegova dela so razstavljena tudi v Narodni galeriji. Toda grajska kapela je tako kot grad od leta 2004, ko je stekla prenova, za obiskovalce zaprta. Medtem ko se kardinal in nadškofi, od Urana naprej, dvorcu na daleč izogibajo, na sodišču med nadškofijo in papirnico poteka več sporov.
V najtežjem, tistem, ki zadeva tožbo papirnice za 8,5 milijona evrov, so se pojavili tudi dokumenti, ki mečejo zelo čudno luč na ravnanje ljubljanske nadškofije in vlogo države v skrbi za dediščino.
Dogajanje sega v leto 2008, ko je grad že dobival svojo sedanjo podobo. Ministrstvo za kulturo – vodil ga je Vasko Simoniti – je ljubljanski nadškofiji za konservatorsko-restavratorske posege v grajski kapeli odobrilo 80.000 evrov, 16.000 evrov v letu 2008 in 64.000 evrov v letu 2009. Nadškofija je namreč na spomeniškovarstvenem razpisu sodelovala kot predlagateljica. Ker je strokovna služba zavoda za varstvo kulturne dediščine tedaj že krepko načeto kapelo ocenila za zelo pomemben spomenik baročne arhitekture, ministrstvo pogodbe o sofinanciranju ni sklenilo z nadškofijo, temveč je ves denar neposredno z odločbo dodelilo zavodu za varstvo kulturne dediščine oziroma Restavratorskemu centru.
Papirnica: Plačali smo vse račune za obnovo
Ta je papirnici – natančneje njenemu glavnemu izvajalcu del, družbi Spekter Kranj – predložil obsežen program konservatorsko-restavratorskih del v kapeli. Strokovnjaki zavoda naj bi v skladu s tem dokumentom preučili dostopno arhivsko gradivo in naredili študijo obnove. Prenovili naj bi notranje fasade, marmorirana tla, štukature, pozlačeni oltar in skulpture na njem, lesene plastike… Konstrukcijsko naj bi utrdili in prenovili propadajoči kor, demontirali in montirali lesene obloge, pripravili vse za montažo slik in kopij in še marsikaj. Slik, ki so posebno poglavje te zgodbe, niso niti nameravali restavrirati.
Načrtovana dela so bila zahtevna in obsežna, predračun zavoda je znašal 420.325 evrov. Ker pa zavod zaradi kadrovskih in drugih težav dela ni mogel opraviti v zahtevanih rokih, so program in predračun skrčili na 126.584 evrov. »Vsa dela, ki so jih opravili podizvajalci, je Spekter Kranj kot glavni izvajalec vključil v tako imenovane začasne situacije, te so pregledali nadzorniki. Nato je račune predložil papirnici, ki jih je vse poravnala, kar so potrdili tudi davčni inšpektorji. To velja tudi za teh 120.000 evrov,« pojasnjuje Lokar-Škergetova. Ob tem zagotavlja, da zavod načrtovanih restavratorsko-konservatorskih del sploh ni opravil: »Za vsa ta dela je papirnica najela družbo Gnom in druge ustrezne strokovnjake, ki so poleg kapele restavrirali tudi dragocene umetniške slike.«
Nadškofija: Zaradi odsotnosti ne moremo odgovoriti
Za čigav denar in kaj natanko je torej zavod kot podizvajalec obnavljal v grajski kapeli? Vprašanja smo naslovili na ministrstvo za kulturo in zavod. Oboji so nam zagotovili, da je bilo vseh 80.000 evrov porabljenih za obnovo kapele: za izdelavo študije in konservatorsko-restavratorske posege na fasadi, koru, oltarju… Pa za demontažo in montažo lesenih oblog, montažo slik (brez restavriranja) in druga podobna dela. Povedno pa je, da nam zavod, ki je zapisal, da so dela izvedli v lastni režiji in s svojimi zaposlenimi, na naše izrecno vprašanje, s katerim naročnikom so podpisali pogodbo, najprej ni odgovoril. A dokumenti so jasni: s Spektrom Kranj, ki pa je račune izstavljal papirnici.
Za kaj konkretno je bilo porabljenih 80.000 evrov, pridobljenih na razpisu, smo povprašali tudi nadškofijo. Odgovorili so, da nam »zaradi odsotnosti« (koga, niso povedali) ne morejo odgovoriti, in nas napotili na ministrstvo in zavod za varstvo kulturne dediščine.
