O obnovi posestva Goričane, kjer si je po upokojitvi zaželel bivati kardinal Franc Rode, in vseh s tem povezanih zapletih so včeraj ponovno govorili na sodišču. Sodnica Martina Zidar je obravnavala tožbo ljubljanske nadškofije proti Andražu Steguju, predsedniku uprave papirnice Goričane, in družbi Papirus. Nadškofija jima očita, da nista poravnala kupnine za slabih 11 odstotkov delnic papirnice, pridobljenih marca 2004. Stegu odgovarja, da je s takratnim nadškofom Rodetom podpisal pogodbo o odstopu terjatev in da je šlo za vložek v obnovo posestva Goričane. Svoj izvod pogodbe je že izročil sodišču. V sodnem spisu je sicer tudi Rodetova izjava, da česa takega ni podpisal. »Ta izjava je skregana z osnovno poštenostjo. Jaz imam svoj izvod in on ima svojega. Ne vem, ali je pozabil ali se noče spomniti,« je izjavil Stegu. O tem bi vprašali tudi Rodeta, a se je opravičil.
Želel skriti delnice
Leta 2004 je bila Papirnica Goričane v več kot 80-odstotni lasti Zvona 1 in 2 ter skoraj 11-odstotni lasti ljubljanske nadškofije. Stegu je pričal, da je nadškofija očitno že ob nakupu tega deleža (delnice v vrednosti 2,5 milijona evrov) hotela izkoristiti papirnico za obnovo posestva Goričane. To je bilo velika želja nadškofa Rodeta; Steguju je zagotavljal, da jim bo v dogovoru s predsednikom Janezom Drnovškom po denacionalizaciji posestvo vrnjeno v naravi. Rodetu je bil grad zelo ljub. »Nič kolikokrat mi je omenjal, da želi živeti tam po upokojitvi in pisati spomine,« je povedal Stegu.
Rode si je torej želel, da prevzame obnovo papirnica, za katero pa je bilo to težko finančno breme. »Opozoril sem ga, da jim ne moremo izplačevati dividend in hkrati še financirati obnove. Odgovoril je, da ne rabijo dividend in da naj raje obnavljamo, ter me nagovoril, naj ustanovimo družbo Papirus – tako so želeli skriti delnice pred tistim, ki bi nasledil Rodeta,« je dejal toženi. Tako sta nadškofija oziroma ekonom Janez Celar ter Stegu v imenu Papirusa podpisala pogodbo o prodaji in nakupu 10,96 odstotka delnic v družbi Goričane. Čez mesec dni, tik preden je Rode odšel v novo službo v Rim, pa še pogodbo o odstopu terjatev ter aneks, je zatrdil Stegu. S tem si je Rode tudi zagotovil doživljenjsko uporabo prostorov v dvorcu.
Rjava ni bila prava
Papirnica naj bi pri tem zasledovala finančni interes. Večmilijonska investicija naj bi se delno povrnila tako, da jim določen čas ne bi bilo treba plačevati najemnine, posestvo pa bi tržili. A je to zdaj nemogoče, ker obnova ni končana, kriva pa da je nadškofija. Ugovor tožnikov, da pogodbe o odstopu terjatev ni v njihovih evidencah, ga je presenetil. Prav tako trditev, da taka pogodba tudi sicer ne bi mogla biti veljavna, saj bi podpisnik moral pridobiti dovoljenje Svetega sedeža. »Rode nikoli ni omenjal, da potrebuje soglasje,« je izjavil. Vprašal se je tudi, zakaj je vse to postalo sporno po tolikem času, nadškofija je namreč vložila tožbo šele čez sedem let.
Na vprašanje, ali se je Rode po odhodu v Rim zanimal za obnovo, je Stegu opisal, kako je odločal o vzorcih, da si je zaželel svetila iz muranskega stekla, da mu rjave preproge niso ustrezale in so jih morali nadomestiti z rdečimi perzijskimi in tako dalje. Na vprašanje, ali je kot kardinal (in ne več vodja nadškofije) sploh imel pravico odločati o tem, pa je odgovoril: »Kot direktor papirnice se s tem res nisem ukvarjal. Veselilo nas je, če smo mu lahko ustregli.«
