Doslej so se našim vprašanjem o Goričanah na ljubljanski nadškofiji praviloma izogibali – z argumentom, da »odprtih sodnih postopkov ne komentirajo«. Tokrat so se izrekli o vseh ključnih vprašanjih.
Spor med ljubljansko nadškofijo in medvoško papirnico oziroma njenim direktorjem Stegujem korenini v času, ko je nadškofijo vodil nadškof Franc Rode. Rode in Andraž Stegu, predsednik uprave papirnice Goričane, ki je prek družbe Papirus, menda na cerkveno željo, postal tudi solastnik Goričan, naj bi se dogovorila, da bo papirnica obnovila dvorec, v zameno pa naj bi ga vodstvo za določeno dobo tržilo. Zgornje nadstropje naj bi, kot je znano, po posebnem aneksu k pogodbi, ki ga je razkril Dnevnik, dosmrtno uporabljal kardinal Rode. Toda dogovori – formalni in neformalni – so se sfižili. Nadškof Rode je odšel v Rim, njegov naslednik nadškof Alojzij Uran pa je preprečil, da bi se kardinal naselil v Goričanah.
Štiri tožbe: kdo ima prav
Nadškofija je, kot pojasnjuje Boštjan Prevc, vložila dve tožbi. V prvi Steguja in Papirus toži, ker nista nikoli poravnala kupnine za 10,96 odstotka delnic družbe Goričane, pridobljenih marca 2004. »Nadškofija Ljubljana je svojo obveznost po pogodbi o prodaji in nakupu delnic v celoti izpolnila in z izdajo ustreznega naloga omogočila prenos delnic na družbo Papirus, v kateri je bil Stegu edini družbenik. Niti Andraž Stegu niti Papirus kupnine za delnice nista nikoli poravnala,« trdijo v nadškofiji. Stegu, dodajajo, ob tem zatrjuje, da naj bi mu nadškofija kupnino v višini 2,65 milijona evrov »podarila« s pogodbo o odstopu terjatev (2. aprila 2004) in aneksom k pogodbi (16. aprila 2004). Toda nadškofija darilne pogodbe nima v svojih evidencah, Stegu 2,65 milijona evrov vrednega darila ni nikoli prijavil davčnim organom, »podpisnik« pa zanika, da bi jo sklenil, trdijo v nadškofiji. Kdo naj bi bil podpisnik, ki pogodbe ne priznava, niso eksplicitno zapisali, a posebna skrivnost to ni.
Glede na to, da predsednik uprave papirnice Goričane Andraž Stegu svoj podpis priznava – kopijo pogodbe naj bi že izročil sodišču – je lahko drugi »podpisnik« le dr. Franc Rode. Ob tem je pomenljivo tole pojasnilo nadškofije. »Takšna pogodba bi bila tudi neveljavna, saj neodplačno razpolaganje s premoženjem Nadškofije Ljubljana brez ustreznega dovoljenja ni dopustno,« so zapisali. »Prevedeno« to pomeni, da bi po določilih kanonskega prava – ki zavezuje nadškofijo, ne pa tudi sodišča – dovoljenje moral dati Sveti sedež, a ga ni. Stegu se slabemu spominu kardinala Rodeta čudi. »Če se podpisa ne bo mogel spomniti, bo svoje povedal grafolog,« napoveduje in vztraja, da ni šlo za nobeno darilo, ampak v skladu s pogodbo za vložek v obnovo.
Stegu: Najem ni stekel, manjka gradbeno dovoljenje
V drugem postopku nadškofija zahteva, da sodišče ugotovi obstoj najemnega razmerja med nadškofijo in papirnico, dogovorjenega v pogodbi, in izroči kopijo dokumentacije, ker da bo le tako lahko preverila obseg vlaganj in plačila. A sodišče je zavrglo tako zahtevek za ugotovitev najema (razen v prvem nadstropju) kot zahtevek za izročitev dokumentacije. Papirnica je namreč že pred časom nadškofijo povabila, naj si pride njen predstavnik ogledat dokumentacijo, a ta tega ni storila, razlogi, ki so jih za to navedli, pa sodišča niso prepričali. Stegu sicer vztraja, da bi morala nadškofija papirnici izročiti gradbeno dovoljenje za podzemno garažo in kuhinjo, a ta tega ni storila. Zato – tako Stegu – najemnega razmerja, ki ga predvideva pogodba, ni bilo mogoče vzpostaviti in tržiti dvorca.
Papirnica je zoper nadškofijo prav tako vložila dve tožbi. S prvo zahteva dobrih 8,1 milijona evrov, za kolikor naj bi obnova po oceni cenilca povečala vrednost graščinskega kompleksa. Nadškofija nasprotno ocenjuje, da glede na dogovor o podaljšanju najema takšen zahtevek ni upravičen. Vztraja, da je bilo dogovorjeno, da bo papirnica nadškofiji izročila kopijo dokumentacije z dokazili o plačilu, na podlagi tega pa naj bi nadškofija preverila dejanski obseg vlaganj. Da bi bila ta tako visoka, nadškofija dvomi, saj zanje »ni bilo potrebno niti gradbeno dovoljenje«. Pravna zastopnica papirnice ob tem opozarja, da naše pravo ne pozna vrnitvenega, temveč obogatitveno načelo. Z drugo tožbo papirnica zahteva dobrih 210.000 evrov za poplačilo vzdrževalnih in obratovalnih stroškov. Nadškofija vztraja, da je ta zahtevek neupravičen, saj da družba Goričane nadškofiji do danes ni omogočila uporabe grajskih prostorov.
Kdo je goljufal, kdo se je okoriščal
Nadškofija prvič uradno razkriva svoj pogled na lastninjenje Goričan, ki je, kot pravijo, potekalo »s strani oseb, ki dejansko niso imele dovolj lastnih sredstev«. Ob tem navajajo: Andraž Stegu oziroma njegova družba Papirus sta 11 odstotkov delnic od nadškofije dobila »brez nič svojega denarja«. Za nakup 85 odstotkov vseh delnic papirnice, preko Papigorja, sta leta 2010 plačala le 9458 evrov. Tik pred tem je cerkveni Zvon 1 dobil kar za 7 milijonov dividend (za poplačilo dolga NKBM), Stegu pa prek Papirusa 935.788 evrov. To naj bi pomenilo – tako nadškofija – da je družba Goričane »kupila« samo sebe, kupnino za 85 odstotkov delnic pa je plačala z izplačilom »dobička«.
Stegu teh dejstev ne zanika, a zadeve vidi drugače. Družbe Papigor, ki je ob zaključku lastninjenja imela 85,5 odstotka delnic, niso ustanovili »posamezniki brez denarja«, pač pa Krekova investicijska družba, katere ustanovitelj je bil cerkveni Zvon 1, in nekaj posameznikov s svojim denarjem. Pozneje so delnice Krekove družbe prešle na Zvon 1 in 2, prav Zvonovi pa so v času lastništva ves čas izvajali politiko maksimalnih izplačil dobičkov. Svoj lonček je dodala še nadškofija z odločitvijo o (razkošni) obnovi Goričan. »Za ceno izčrpavanja družbe,« poudarja Stegu. V lastništvo je bil zato, kot pravi, primoran vstopiti, saj je le v tem videl možnost za rešitev Goričan pred stečajem. »Morda se nadškofiji res zdi, da je bila kupnina borna, vendar pri tem pozablja, da je bila zaradi bogatega okoriščanja borna tudi vrednost družbe in da sklepov skupščine ni sprejel Stegu, temveč tedanji lastniki, predvsem oba Zvonova. Moja krivda je, da sem izčrpano družbo, ki od spremembe lastništva redno poravnava svoje obveznosti, prevzel in jo poskusil rešiti!« se pred očitki brani Stegu. In dodaja: »Višek ironije je, da na naše dolgove opozarja v resnici naš največji dolžnik. Vtis je, da se želi nadškofija s povzročitvijo stečaja Goričan izogniti plačilu svojih obveznosti in se s tem neupravičeno obogatiti.«
Kaj o preteklih mahinacijah pri lastninjenju družbe pravi 220 delavcev, ni znano. Danes gre družbi sorazmerno dobro.
Ranka Ivelja
