Kraljevina Jordanija, ki jo trenutno vodi kralj Abdulah II., premier pa je Hani Al Mulki, je bila na strateškem križišču ver in kultur ustanovljena kot Transjordanski emirat leta 1921, kot hašemitska kraljevina Jordanija pa leta 1946. Trenutno velja za eno najbolj stabilnih držav na Bližnjem vzhodu, čeprav meji na kopico problematičnih držav. Irak je bil žrtev posredovanja ZDA in zaveznikov, v Siriji divja državljanska vojna, odnosi med Izraelom in Palestinci so zgodovinsko nerešeni, Savdska Arabija je največja uvoznica orožja na svetu. Položaj, ki že dolga leta prinaša veliko število prebežnikov. Jasno, v zadnjem času jih je največ iz Sirije, veliko jih je iz Palestine, a imajo tudi jordansko državljanstvo, veliko so jih gostili ob različnih vojnah, v katere je bil vmešan Irak, tudi ob zalivski vojni. Na Amnesty so ugotovili, da je Velika Britanija v zadnjih petih letih sprejela okoli 8000 Sircev, Jordanija, ki ima le okoli 9 milijonov prebivalcev in, jasno, veliko nižje dohodke na prebivalca (BDP je 12.162 dolarjev), pa gosti nekaj sto tisoč Sircev.
Turčija ima 80 milijonov prebivalcev in velja za nujen del na poti z Bližnjega vzhoda proti Evropi. Daleč največji del beguncev, ki so v Turčiji, prihaja iz Sirije, manjši del pa iz drugih držav Azije in Afrike. Turčija ni tako revna država kot mnoge na današnji lestvici, je pa nekakšna tamponska cona, ki ne bo nujno zadržala beguncev brez finančne pomoči (od Evrope so izpogajali 3 milijarde evrov): njen BDP je okoli 21.000 dolarjev na osebo, kar jo uvršča na 60. mesto na svetu.
Največ beguncev, ki jih gosti Pakistan, je iz Afganistana, od koder bežijo zaradi nevzdržnih razmer zaradi dolgotrajne vojne in spopadov. Je pa treba reči, da je Pakistan po številu prebivalcev, nekaj manj kot 200 milijonov jih je, šesta država na svetu in begunske krize ne čuti tako kot manjše države. Večja težava so finančne razmere, saj je po BDP na prebivalca Pakistan komaj okoli 150. mesta na svetu, z okoli 5000 dolarji na prebivalca. Večina beguncev je nastanjenih v pokrajini Khyber-Pakhtunkhwa.
Vojne na Bližnjem vzhodu so nekoč bogato državo spremenile v območje spopadov. In ko se je dežela bankirjev in vrhunskega vina rešila spopadov, se je soočila s številom beguncev, ki pomenijo okoli 25 odstotkov vse libanonske populacije – po zadnjih podatkih živi v državi namreč nekaj več kot 6 milijonov prebivalcev. Daleč največ beguncev prihaja iz Sirije, v Libanonu pa ne smejo delati in zelo težko pridejo do kakršnihkoli dokumentov. Mimogrede, Libanon je po BDP – okoli 18.000 dolarjev na osebo – 80. država sveta.
Pravijo, da je ukinitev sankcij zoper Iran vsaj delno izboljšala razmere, v katerih živijo begunci. Sicer pa je glavni val beguncev v Iran prišel v času različnih vojn in spopadov konec sedemdesetih let. Največje število iz Afganistana, nekaj pa tudi iz Iraka. Iran je velika država, za katero večje število prebežnikov ne pomeni toliko kot za Jordanijo ali Libanon. Iran ima namreč 80 milijonov prebivalcev, kar pomeni 18. državo na svetu po številu prebivalcev. Veliko slabši so pri BDP: 13.000 dolarjev na osebo.
Na drugem delu sveta generirajo begunsko krizo spopadi v afriških deželah. Etiopija je velika država s kar 100 milijoni prebivalcev in s klavrnim BDP 1800 dolarjev na prebivalca, meji na Somalijo, Sudan, Eritrejo, Džibuti in Kenijo. Leta 2014 je postala največja afriška gostiteljica beguncev, prej je to mesto zasedala Kenija. V državo prihajajo begunci po večini iz Južnega Sudana, veliko pa jih je tudi iz Eritreje, Somalije in Sudana. Zaskrbljujoče je, da je veliko beguncev otrok, več kot 50 odstotkov je mlajših od 18 let.
Po številu prebivalcev je Kenija s 45 milijoni ljudi 31. država sveta. Pri BDP pa je z okoli 3200 dolarji veliko nižje. Večina beguncev v Keniji je iz Južnega Sudana, zelo veliko pa jih je tudi iz Somalije, ki jo pretresajo vojne, spopadi klanov in je pravzaprav brez vsake civilne oblasti, ki bi zagotavljala varnost. Po podatkih Amnesty International je v državah, ki so tako ali drugače blizu Kenije, v podsaharski Afriki, kar 18,4 milijona beguncev in notranje razseljenih ljudi, ki trkajo na vrata mej kolikor toliko stabilnih držav.
Pri Amnesty International pravijo, da je število držav, ki sprejemajo begunce, izredno majhno. Lahko bi rekli, da človeštvo begunsko krizo rešuje na plečih desetih, petnajstih držav. Ena od njih je obubožana Uganda, ki v zadnjih letih sprejema predvsem begunce iz Južnega Sudana, kjer je zaradi vojne večina prebivalcev morala zapustiti svoje domove. Na drugem mestu v Ugandi so begunci iz Demokratične republike Kongo. Uganda ima 38 milijonov prebivalcev in BDP na prebivalca v višini skromnih 2000 dolarjev.
Velika država (približno 115-krat večja od Slovenije) z 81 milijoni prebivalcev in BDP 816 dolarjev na prebivalca ima kopico bolj ali manj problematičnih sosednjih držav, če ne upoštevamo tega, da ima tudi sama Demokratična republika Kongo kopico notranjih sporov. Sosede so Kongo, Srednjeafriška republika, Južni Sudan, Uganda, Ruanda, Tanzanija in Zambija. Največ beguncev imajo iz Južnega Sudana, hkrati pa zaradi razmer v državi veliko število notranje razseljene populacije.
V Čadu je največ beguncev še vedno iz Sudana, iz Darfurja, hkrati pa imajo tudi veliko število beguncev iz Srednjeafriške republike, kjer divjajo boji med militantnimi krščanskimi in muslimanskimi skupinami. Veliko imajo tudi notranje razseljenih ljudi, kar je deželo, kjer je BDP nekaj več kot 2800 dolarjev, pahnilo na rob humanitarne krize. Čad ima sicer okoli 14 milijonov prebivalcev, na svojih mejah pa Libijo, Niger, Nigerijo, Kamerun, Srednjeafriško republiko in Sudan.
