Begunci so šli naprej, za njimi so na tleh ostali predmeti. Naša slutnja njihovih usod in njihovi spomini na svet, ki ga puščajo za seboj. Slika dekleta. Knjiga za na pot. Raztrgan otroški čevelj. Odeje, prevezane z vrvjo. Privihane moške hlače. Steklenička roza sirupa s črkami, kot bi brali matematični priročnik. Alfa, omega. V Grčiji je otrok zbolel ...
Slike predmetov, ki so jih begunci pustili za seboj, so kot pogovor z množico. Z njimi lažje razumemo, kdo so ti, ki so trumoma šli čez naše kraje. Podobe so dragocene, saj pričajo o enkratnem dogodku, ko je Evropa za hip – za nekaj mesecev – odprla meje in ustvarila humanitarni koridor. Tega ne bo več, pravijo. Realnost je povsem drugačna.
Če ne bi bilo fotografov, ki so vse skrbno dokumentirali, bi se nam za ožičenimi mejami, ki jih prerašča grmovje, zdelo, da smo sanjali. Eni upanja polne, drugi moraste sanje. Vsak drugače.
Vendar to niso bile sanje. Bili so živi ljudje. Poglejte! ušk
Fotografije so nastale lansko jesen na tako imenovani balkanski begunski poti od grško-makedonske do hrvaško-slovenske meje.
