Direktor programa za begunce Madžarskega Helsinškega komiteja: To je bil strašen poraz kampanje sovraštva

Vladna strategija je nedvomno propadla. Skoraj šestdeset odstotkov ljudi ni odšlo na volišča. Referendum je neveljaven. Vendar je res tudi, da je veliko ljudi glasovalo proti kvotam. Vlada lahko zagotavlja, da je tri milijone Madžarov podprlo njeno politiko. Upravičeno lahko trdi, da je mobilizirala svoje strankarske volilce in da nanje lahko računa ob katerem koli vprašanju.

Ne, nima prav. Res je prav nasprotno. To je velik poraz. Predvsem je to strašen poraz kampanje sovraštva. Zanjo je vlada porabila več kot petdeset milijonov evrov. To je več, kot so v Veliki Britaniji porabili za obe kampanji, za odcepitev in ohranitev članstva v Evropski uniji. Vladna propaganda je bila silovita. Poštni nabiralniki so pokali od letakov in pamfletov, ceste so bile preplavljene s plakati, v elektronski pošti so se množila sporočila, na internetu je brizgalo na vse strani. Tudi če si se temu izognil in sproti metal vse proč in brisal, sta te ujela nacionalni radio in televizija. V resnici pred tem ni bilo mogoče zbežati. Ob vsem tem pa je glasove za vladno politiko oddalo le nekaj več kot štirideset odstotkov volilcev, šestdeset odstotkov pa se je temu na različne načine izognilo. Večina je ostala doma. To je poraz.

Da. To je poraz. Dokazuje, da je navkljub siloviti kampanji to največ, kar lahko dosežejo. Iz tega se bo vlada morala kaj naučiti. Lekcije ne bodo prijetne. Razumeti morajo, da Madžarov ne morejo v neskončnost vleči za nos. Številnih problemov, ki jih ima država, ne morejo prikrivati samo s tem, da kar naprej govorijo strašne stvari o beguncih in migrantih. Ljudje vprašujejo o sistemu zdravstvenega zavarovanja, o šolskem sistemu, o visoki stopnji revščine in o tem, da Madžarska postaja v Evropi razmeroma vse revnejša. V devetdesetih letih je bila ena najmočnejših ekonomij srednje Evrope, danes to ni več. Ljudje postavljajo resna vprašanja o stanju države in njeni prihodnosti. Kot odgovor pa kar naprej dobivajo begunce kot grožnjo in nevarnost terorizma. Rezultat referenduma govori o tem, da morajo začeti dajati resnične odgovore na resnične probleme. Zgodbice o nevarnostih, ki jih prinašajo begunci, še zdaleč niso več tako prepričljive, kot so bile pred enim letom. To je poraz.

Seveda hočejo to prikazati kot strašansko zmago in nezaslišan uspeh. Vendar je za velik del domačega javnega mnenja jasno, da tukaj ni bilo nobene zmage in nikakršnega uspeha. Nevladne organizacije smo se zavzemale za oddajanje neveljavnih glasovnic. Več kot 220.000 ljudi je šlo na volišča in na glasovnice pisalo vse mogoče. To je več kot na katerem koli referendumu ali volitvah do sedaj. To kaže, da vedno več ljudi hoče aktivno protestirati proti vladni politiki in se upirati propagandi. Niso samo bojkotirali glasovanja, ampak aktivno pokazali svoje nasprotovanje. To je bilo očitno predvsem v Budimpešti in na osrednjem Madžarskem. Najpresenetljiveje pa je bil protest izražen v Szegedu, ki je največje mesto ob srbski meji. To območje je najintenzivneje izkusilo begunsko vprašanje. Pa je v Szegedu duh solidarnosti še vedno živ in veliko ljudi preprosto ni hotelo podleči vladni propagandi sovraštva do tujcev.

Madžarska ima sedaj na svojem ozemlju izredno nizko število azilantov. V zadnjih dvajsetih letih je okrog tri tisoč ljudi dobilo dokumente za azil. Večina ne živi več na Madžarskem. Ljudje, ki jim mi pomagamo pri ureditvi statusa, se razmeroma hitro odselijo drugam. Priseljevanje je skoraj nemogoče. Zelo težko je dobiti delo, ni nikakršne pomoči države za integracijo. Govorite o zelo nizkem številu azilantov. Hkrati pa balkanska migracijska pot ni zaprta. To preprosto ni res. Ljudje še vedno prihajajo. Letos je Madžarska vsak mesec registrirala okrog tri tisoč prosilcev za azil. Na začetku julija pa se je število znižalo, ker je vlada vpeljala zunajsodne fizične zavrnitve na srbski meji. Če azilante brez dokumentov ujamejo v osemkilometrskem obmejnem pasu na madžarskem ozemlju, jih brez vsake procedure potisnejo nazaj v Srbijo. Ne morejo prositi za azil in jih sploh ne registrirajo. To je očitna kršitev mednarodne in evropske zakonodaje. Sporno pa je tudi z varnostnega stališča, ker o teh ljudeh ne vemo nič, ne kdo so, ne od kod prihajajo, ne kam gredo.

Žičnate ograje v resnici ne zaustavijo migracij. Samo otežijo jih in dvignejo ceno prehoda. Povečajo trpljenje. V obmejnem pasu je veliko nasilnih ljudi v uniformah, za katere niti dobro ne vemo, kdo so. Lahko gre za policijo ali paravojaške skupine. Predstavili smo primere pretepenih ljudi in ljudi, ki so jih obgrizli psi, pa vlada zavrača kakršno koli odgovornost. To je nepotrebno. V državo pride zelo malo ljudi, tukaj pa ostanejo zelo kratek čas. Če jih ne zaprejo, zapustijo Madžarsko v nekaj dneh. Zelo zanemarljiva manjšina se odloči, da bo zaprosila za azil, še manjša skupina pa ga po čudežu dobi. Madžarska v resnici nima begunskega problema. Na Madžarskem manj kot odstotek prebivalstva tvorijo priseljenci. Večina je Evropejcev, predvsem Romunov, Slovakov, Srbov, Nemcev, Avstrijcev, nekaj Nizozemcev in Italijanov. To je problem, ki si ga je vlada izmislila, zato da odvrača pozornost od resničnih problemov, ki jih ima država.

Na začetku lanskega leta. Pred tem to nikoli ni bilo usodno vprašanje. Vendar je treba nekaj reči. Madžarska je bila v primerjavi z drugimi evropskimi državami vedno zelo ksenofobična država. Tudi ob Češki in Slovaški je Madžarska s strahom pred tujci vedno prevladovala. Ni šlo za sovraštvo do tujcev, ampak za strah pred neznanim. Na Madžarskem ni bilo migrantskih skupnosti, niti velikih begunskih populacij, niti novih izseljenskih izkušenj. Madžari so se začeli množično izseljevati šele pred nekaj leti. Jugoslovani in Romuni so se množično izseljevali tri desetletja, Madžari ne. Do tujcev in tujine so gojili globoko nezaupanje. Vendar politične sile tega niso izrabljale. Viktor Orban je leta 2014 ponovno zmagal na volitvah in sprejel niz ukrepov, ki so bili skrajno nepopularni. Priljubljenost vlade je začela padati, priljubljenost skrajno desne stranke Jobbik pa naraščati. Skrajna desnica je začela novačiti glasove Orbanove stranke Fidesz.

Vlada je potrebovala novo linijo, ki bi hkrati povečala njeno popularnost in utišala skrajno desnico. Začeli so iskati možne teme in našli tujce, ki so bili priljubljena tarča Jobbika. To je sovpadlo z naraščanjem števila beguncev, ki so začeli prihajati v Evropo. To so profesionalci. Hitro so razumeli, da je priložnost predobra in da je ne smejo izpustiti iz rok. Jasno je bilo, da Madžari tradicionalno ne zaupajo tujcem in da se migrantov bojijo. To so kapitalizirali na začetku leta 2015.

Na meje je začelo prihajati veliko število Albancev s Kosova. To se je hitro končalo, proti poletju pa so začeli prihajati begunci iz vojne. Velika večina je prišla iz Sirije, Iraka, Afganistana in Somalije. Z referendumom smo po zelo intenzivnih osemnajstih mesecih prišli do prelomne točke. Vlada bo še vedno uporabljala ksenofobijo za mobilizacijo svojih volilcev, vendar je referendum pokazal meje njenega dometa in tudi, da te zgodbe ni mogoče vleči v nedogled. Postopoma bo nastala sprememba. Migranti bodo ostali na dnevnem redu kot pomembna točka, vendar ne bodo imeli monopolnega položaja, kakršnega so imeli zadnje leto, ko se ni govorilo o ničemer drugem.