Temeljni problem, ki ga razprava niti ne zazna, tiči v metodologiji evropske komisije za izračun potencialne gospodarske rasti. Ta je namreč odločilna za izračun proizvodne vrzeli, to je razlike med dejansko in potencialno rastjo in strukturnega primanjkljaja javnih financ. S tem se določa potrebni fiskalni napor oziroma višino javnih izdatkov države in lahko dramatično poslabša gospodarsko rast v Sloveniji v naslednjih treh letih. Zato je zanimivo razčleniti, kaj so bistvene pomanjkljivosti metodologije evropske komisije, kako priti do učinkovitega srednjeročnega fiskalnega okvirja in zakaj je programski proračun naravni zaveznik dobrih javnih financ.
Metodologija evropske komisije za izračun strukturnega primanjkljaja ima tri bistvene slabosti. Prvič, ne omogoča prostora za nacionalno stabilizacijsko politiko, saj vnaprej določa vse robne pogoje, tako višino potencialnega BDP kot tudi višino dolga in primanjkljaja. Drugič, zaradi narave postopka izračuna potencialnega proizvoda lahko napačno oceni dejansko stanje v gospodarstvu. Prehitro napove njegovo oživljanje ali prepozno ugotovi njegovo pregrevanje. Tretjič, nima učinkovite rešitve za stabilizacijo javnega dolga. V Sloveniji lahko zato prenovljena ocena Umarja o večji gospodarski rasti v naslednjih treh letih povzroči, da bo zaradi narave metodologije evropska komisija prehitro ocenila, da se naše gospodarstvo pregreva. Ob višje ocenjeni gospodarski rasti bo takšen izračun zelo verjetno zahteval večji fiskalni napor, to je omejevanje javnih izdatkov za najmanj pol odstotne točke BDP več, kot ga predvideva vlada. To bo dejansko izničilo predvideno nominalno povečanje javnih izdatkov za okoli pol milijarde evrov, saj bo komisija v tem primeru zahtevala strukturne prilagoditve v plačah, socialnih transferjih, izdatkih za izobraževanje in sistemske spremembe pri pokojninah in v zdravstvu.
Alternativa takšnemu konceptu je odprava opisane metodologije, ki temelji na uporabi nemerljivih ekonomskih kategorij, kot so potencialni proizvod in strukturni primanjkljaj. Predvidevanje je, da država sama skrbi za svojo plačilno sposobnost, a ima večjo svobodo, da znotraj srednjeročnega fiskalnega okvirja določi dinamiko gospodarske rasti, primarnega primanjkljaja (primanjkljaja brez plačila obresti) in javnega dolga relativno v odnosu do povprečnih vrednosti za območje evra. Pomembno vlogo pri tem mora imeti fiskalni svet, ki naj nadzira verodostojnost vladnih projekcij in kakovost njihove realizacije. Odmik od predvidenih vrednosti zahteva zmanjšanje rasti javnih izdatkov in uporabo dolžniške zavore. Tako se izognemo pomanjkljivostim sedanje metodologije in uveljavimo smiselni srednjeročni fiskalni okvir, ki mora postati bistveni del proračunskega načrtovanja. Tri ali štiriletno načrtovanje javnofinančnih agregatov mora postati obvezni okvir za parlamentarno razpravo, kjer je državni proračun pomemben, a ne odločujoč element. Na tak način dobi parlament celovito sliko o javnofinančnih možnostih in omejitvah in jih tudi z ustrezno odločitvijo potrdi.
Na tej podlagi je potem mogoče razpravljati o želeni programski strukturi vseh štirih javnih blagajn (državni proračun, občinski proračuni, ZPIZ, ZZZS) in notranji programski strukturi glede na sprejete razvojne prioritete. Že zatečena struktura programskih izdatkov, kjer se nameni za državo blaginje okoli 65 odstotkov, za gospodarske namene 21 odstotkov in za temeljne funkcije države 20 odstotkov javnofinančnih sredstev kaže, kakšne so programske omejitve na srednji rok. Pomembne rezerve za učinkovitejše delovanje države so v večji učinkovitosti programskih izdatkov na vseh treh segmentih. Hkrati so potencialni prihranki v zmanjšanju izrednega povečanja izdatkov za servisiranje javnega dolga in za sanacijo bank. To lahko sprosti v naslednjih letih za približno 2 odstotka skupnih javnofinančnih izdatkov za druge namene. Programska struktura javnih izdatkov je torej bistvena sestavina učinkovitega upravljanja z javnimi financami in bi torej morala postati drugi nosilni steber vsakoletne proračunske razprave v parlamentu. Priprava kakovostnih programskih ciljev, kazalcev in instrumentov je nujen pogoj, da bo lahko programski proračun dosegel svoj namen, namreč vsebinsko utemeljeno izbiro prioritet in kakovostno spremljanje njihove realizacije.
Letošnja proračunska razprava je upajmo zadnja, ki poteka po ustaljenih slabih vzorcih, saj bodo tako mednarodna kot domača gospodarska situacija ter prisotne javnofinančne omejitve na daljši rok (izdatki za staranje in zdravje) zahtevale modernizacijo oblikovanja, priprave in sprejemanja razvojnih in javnofinančnih dokumentov. Zato bo potreben jasen koncept novega zakona o javnih financah, strokovna okrepitev vladnih in parlamentarnih služb in večja specializacija poslancev za odločanje o posameznih prioritetnih področjih. Izkušnje preteklih let kažejo, da smo še kar daleč od tega cilja in to bo zaviralo smiselne strukturne prilagoditve na drugih področjih gospodarskega in družbenega razvoja v naslednjih letih ne glede na visokoleteče zaveze v koalicijskih pogodbah.
