Za mala odprta gospodarstva, kot je slovensko, pa je dodatno zanimivo, ali je ekonomska politika, ob vplivu negativnega zunanjega šoka na domače povpraševanje, tudi sama prispevala k poglobitvi recesije. Diskusija o tem, ali so posamezne vlade v Sloveniji vplivale na gospodarske dosežke preteklih let in kako, je v resnici vprašanje dometa ekonomske politike v malem odprtem gospodarstvu.
Na globalni ravni, predvsem v primerjavi ekonomskih politik ZDA in EU, je bil odziv na krizo, kot je znano, različen in tudi gospodarski rezultati so bistveno različni. V ZDA so uporabili večino instrumentov keynesijanske ekonomske politike za ponovno oživitev domačega povpraševanja, predvsem denarno politiko in do določene mere tudi fiskalno politiko, ob agresivni dokapitalizaciji bank in dela industrije v težavah ter z razširitvijo javne zdravstvene mreže. Vse to je vplivalo na zmanjšanje stopnje brezposelnosti in na oživitev gospodarske rasti. Zaradi tega se v ZDA ni ponovilo gospodarsko nazadovanje nekaj let po začetnem pritisku krize, res pa je, da dinamika pokriznega gospodarskega oživljanja zaostaja za podobnimi v preteklosti.
V EU so evropske institucije in pomembne države članice uporabile drugačno kombinacijo ekonomskih politik. Leta 2009, ko so še sledile vzorcu politik v ZDA in sprostile denarno in fiskalno politiko ter v manjši meri dokapitalizirale banke, so zmanjšale negativni učinek krize. V nadaljevanju pa so začele zagovarjati neoliberalno politiko zategovanja pasu kot domnevno ustrezen odgovor za povečanje zaupanja finančnih trgov v likvidnost in solventnost njihovih gospodarstev. Rezultati so bili zato zelo različni od tistih v ZDA. Večina držav se je znašla v ponovni recesiji, brezposelnost se ni bistveno znižala, javni dolg glede na BDP se je povečal in socialno razslojevanje se je poglobilo. Države, ki bi morale povečati porabljanje, so več varčevale (Nemčija), države, ki jih je kriza močno prizadela, pa so zniževale domače stroške in še bolj omejevale porabo prebivalstva in podjetij (obrobne članice, tudi Slovenija).
V Sloveniji je mogoče ločiti tri faze delovanja ekonomske politike po začetku krize. V prvi fazi je bil odziv podoben kot drugod v Evropi. Negativni učinek krize na nestabilnost bančnega sistema je poskušala zajeziti z dodatno zadolžitvijo države za potrebe dodatne likvidnosti v bankah in s sproščanjem delovanja avtomatskih fiskalnih stabilizatorjev, predvsem povečanjem sredstev za brezposelne in povečanjem minimalnih plač. Nezadostna pa je bila dokapitalizacija bank in preslabo uresničen ukrep državnih garancij bankam za vzdrževanje ustrezne kreditne aktivnosti bank na kratek rok. Kljub temu se je gospodarsko okrevanje začelo kazati že leta 2010 in 2011. Uvod v drugo fazo delovanja ekonomske politike so bili neuspešni projekti pokojninske in zdravstvene reforme ter posledice zaostritve bančnih bonitetnih standardov, ki so sprožili nezaupanje finančnih trgov do Slovenije.
Druga faza, leta 2012, je bila, zaradi diktata finančnih trgov in pretirane nervoze doma, prevladujoče usmerjena v fiskalno stiskanje, kar je povzročilo ponovno zmanjšanje domače porabe in povzročilo ponovni padec BDP. Vse to je bistveno prispevalo k temu, da je evropska komisija zahtevala bančno sanacijo po španskem vzorcu, a z lastnimi finančnimi sredstvi, kar je povzročilo močno povečanje javnega dolga Slovenije v obdobju med letoma 2013 in 2014. Kljub restriktivni ekonomski politiki in velikemu razdolževanju podjetij se je izvoz močno okrepil in prispeval, da je večina podjetij zopet likvidna in solventna. Temu je sledila tretja faza, po letu 2014, v kateri ni bilo bistvenih novih ukrepov ekonomske politike in je izboljšana mednarodna gospodarska konjunktura prispevala, da se je rast BDP ustalila na ravni okoli dveh odstotkov na leto.
Izkušnje pokriznega vedenja ekonomske politike v Sloveniji lahko strnemo v nekaj ugotovitev. Posledice velike finančne in gospodarske krize zahtevajo aktivno ekonomsko politiko, ker se sicer gospodarstvo samo ne vrne v vzdržno pozitivno ravnotežje. Zato je bil začetni odziv politike pravilen, a nezadosten in slabo predstavljen javnosti. Nadaljevanje je bilo preveč pod vplivom konceptov evropske komisije glede fiskalne in finančne politike, kar je upočasnilo proces gospodarskega oživljanja. Ko so ti pritiski popustili in so tudi v Evropi začeli ustavljati fiskalno stiskanje, je gospodarstvo, kljub odsotni podpori bank, začelo ponovno rasti.
Takojšen in pravilen odziv ekonomske politike je nujen in učinkovit, ko gre za nenadne in izrazite prelome v gospodarskih trendih. V fazi vračanja v vzdržno pozitivno ravnotežje pa je najbolje, če ekonomska politika čim manj eksperimentira z davčnimi, dohodkovnimi in fiskalnimi ukrepi ter nedomišljenimi strukturnimi reformami. Za normalno delovanje gospodarstva v nekriznih okoliščinah torej ni potrebna hiperaktivna ekonomska politika »stop-go«, ki jo spodbujajo preveč pavšalno določene prioritete evropske komisije.
