V primeru Nemčije je bila povojna hiperinflacija (1921–1923) posledica uničenih proizvodnih zmogljivosti in finančno nevzdržnih vojnih reparacij, ki jih je vlada želela financirati z emisijo denarja Reichsbanke, ker ji je primanjkovalo fiskalnih prihodkov za njihovo odplačevanje. V skladu s tedaj veljavno ekonomsko doktrino je bil odgovor na takšno situacijo jasen. Bruningova vlada (1930–1932) je izpeljala program izravnanega proračuna, restriktivne denarne politike centralne banke in strukturnih reform na trgu dela, kar je povzročilo 25-odstotno brezposelnost, negativno inflacijo (povprečno –8 odstotkov) in negativno rast BDP (povprečno –5 odstotkov). Takšno vodenje ekonomske politike in njene družbene posledice so pripeljali na oblast nacistični režim z vsemi kasnejšimi tragičnimi posledicami za mir v Evropi.

Naslednja vlada s predsednikom Reichsbanke in gospodarskim ministrom H. Schachtom na čelu je imela za cilj oživiti gospodarsko rast, ne da bi ponovno spodbudila nenadzorovano inflacijo. Torej, denar za financiranje obnove industrije in kasneje za oboroževanje ni smel priti neposredno iz centralne banke, a ga prav tako ni bilo v bankah, ker je bilo premalo varčevanja. Nov ekonomski program je bil kombinacija izdajanja komercialnega denarja, klirinškega načina plačevanja s tujino in centralno-planskega sistema organizacije proizvodnje in nadzora cen. Gospodarski rezultati v obdobju 1933–1938 so se močno popravili, saj je bila povprečna inflacija 2-odstotna, gospodarska rast pa v povprečju 8-odstotna.

Zanimiv eksperiment v tem programu, ki je sicer drugače neuporaben za današnje razmere, je bila uveljavitev MEFO (Metallurgische Forschungsgesellschaft), blagovnih menic z državnim jamstvom, ki jih je družba z minimalnim kapitalom MEFO, m. b. H., izdajala podjetjem za prodano novo blago. Te menice so se lahko diskontirale v bankah in rediskontirale pri Reichsbanki. To je bila nekonvencionalna fiskalna ekspanzija, financirana s komercialnim denarjem. Takšna fiskalna podpora je spodbudila gospodarsko okrevanje in višjo stopnjo zaposlenosti.

Sedanja situacija v evropskem gospodarstvu, predvsem na njegovem obrobju, spominja na nemško predvsem v tem, da je gospodarska rast zanemarljiva, stopnja brezposelnosti visoka, javni dolg na zgodovinsko visoki ravni, inflacija zanemarljivo nizka in bančno financiranje gospodarstva daleč pod optimalno ravnijo. Na drugi strani ECB uporablja nekonvencionalne instrumente denarne ekspanzije, kvantitativno sproščanje, s katerim želi spodbuditi finančni sistem k aktivnejši kreditni politiki, kar pa v praksi ne deluje učinkovito. Še vedno namreč prevladuje ekonomska doktrina fiskalnega omejevanja, ki zadržuje rast domačega javnega in zasebnega povpraševanja.

Zato se kot alternativa sedanjemu konceptu ekonomske politike vedno pogosteje omenja možnost fiskalne ekspanzije, ki je ne bi financirala ECB z monetizacijo dodatnega javnega dolga. Gre za razpravo o »helikopterskem denarju«, ki predvideva, da naj bi državljani in podjetja dobili denar na svoje bančne račune neposredno od države in ga večinoma porabili za dodatno zapravljanje, kar naj bi spodbudilo oživitev gospodarske rasti in zaposlovanja.

Bossone in sodelavci v svojem prispevku Free fiscal money: exiting austerity without breaking up the euro za oživitev domačega povpraševanja v obrobnih državah območja evra, ki se soočajo z dolgotrajno gospodarsko stagnacijo, visokim javnim dolgom in težavami s slabimi posojili v bančnem sistemu, predlagajo podobno rešitev, kot so bile MEFO-menice. Gre torej za komercialni denar, ki bi nastal tako, da bi država izdajala potrdila o davčnem kreditu (tax credit certificates). S temi potrdili bi se lahko plačevale davčne in socialne obveznosti. Hkrati bi bila potrdila prosto prenosljiva med imetniki in zamenljiva za evre na finančnem trgu, kar bi zmanjšalo problem nezadostne likvidnosti v gospodarstvu. Fiskalni primanjkljaj, ki bi zato nastal na začetku, bi se v prihodnje pokril z večjimi fiskalnimi prihodki zaradi multiplikacijskih učinkov povečanega porabljanja prebivalstva in podjetij. Problem prevelike zadolženosti v evrih, ki ga prav tako imajo obrobne države, ker ne morejo nadzorovati skupne denarne politike, pa bi lahko zmanjšali z izdajanjem obveznic z davčnim pokritjem (tax-backed bonds), s katerimi bi se lahko poravnavali davki. Obveznice bi zamenjale običajni javni dolg ob njegovem dospetju, kar bi zmanjšalo delež javnega dolga v BDP.

Kratka primerjava odzivov ekonomske politike na dve veliki gospodarski krizi v Evropi kaže, da v nobeni ni delovala klasična neoliberalna doktrina uravnavanja primanjkljaja povpraševanja. V predvojni Nemčiji je povzročila nastanek nedemokratičnega režima, danes lahko povzroči razpad evropskega projekta. V centralno-planskem sistemu, ki je tej politiki sledil, je nastalo nekaj ekonomskih rešitev, ki so omogočale začetek gospodarskega okrevanja. Razmislek o teh rešitvah, prilagojenih za današnji čas, lahko utre pot racionalnejšemu naboru ukrepov ekonomske politike za rešitev tekočih ekonomskih zagat. Upajmo, da se iskanje teh ukrepov ne bo končalo kot čakanje na Godota v znameniti gledališki predstavi.