Gospodarska kriza zadnjega desetletja, ki je razgalila problem upočasnjene rasti produktivnosti in pomanjkanja investicijskega povpraševanja v zasebnem sektorju, je postavila pod vprašaj vlogo države samo kot administratorja in regulatorja tokov ustvarjanja bogastva. Poleg tega so raziskave in analize potrdile tezo, da je država v preteklih desetletjih praviloma igrala pomembno vlogo v ustvarjanju in oblikovanju inovacij, tehnologij in novih trgov. Ta vloga je bila prisotna pri vseh bistvenih inovacijah (internet, pametni telefon, napredek v farmaciji, izkoriščanje skrilavcev ipd). Zato smo priča oživitvi razprave o pravi vlogi države v narodnem gospodarstvu, na kar opozarja tudi M. Mazzucato v knjigi »The Enterpreneurial State, Debunking Public vs. Private Sector Myths«.
Prenovljena definicija vloge države poudarja štiri elemente. Najprej mora osmisliti smer tehnoloških sprememb in na tej podlagi potem usmeriti javne investicije. Opustiti mora kratkovidno ocenjevanje učinkovitosti javnih izdatkov in omogočiti javnim institucijam, da se obnašajo podjetniško in da razumno tvegajo. Končno, kjer so javne investicije povezane z znatnimi tveganji, mora država imeti finančne koristi od uspešnih projektov, ne pa da se omejuje samo na pokrivanje lastnih stroškov in morebitnih izgub. Socializirati mora tako tveganja kot tudi koristi in zgolj uporaba davčne politike ni dovolj, saj zasebni sektor, ki ima praviloma koristi od teh javnih projektov, na primer v čiste tehnologije, zna najti poti, kako socializirati tveganja in privatizirati koristi s pomočjo čezmejne davčne optimizacije.
Takšen koncept vloge države v gospodarskem razvoju spodbuja tudi razmišljanje pri nas, kako definirati in organizirati državo in javne institucije, da bodo odigrale aktivno vlogo v procesu inovacij in tehnološkega napredka. Začeti moramo s predpostavko, da v »genskem zapisu« javnega sektorja ni nič takega, kar bi definiralo ta sektor kot manj inovativen od zasebnega sektorja. Konkretne institucije in organizacija so tisti dejavniki, ki določijo oddaljenost javnega sektorja od njegove optimalne vloge v oblikovanju razvojnega modela države. Uresničevanje omenjenih štirih elementov prenovljene vloge države v Sloveniji torej zahteva domišljeno razvojno industrijsko politiko, srednjeročno proračunsko načrtovanje na podlagi programsko definiranih razvojnih aktivnosti in temu prilagojeno oblikovanje strateških razvojnih in finančnih institucij v javnem sektorju.
Za prva dva elementa obstajajo nastavki v razvojnih dokumentih in novem srednjeročnem proračunskem okviru, ki so pod močnim vplivom konceptov evropske komisije in so vsaj delno nekonsistentni. Pri razvojnih dokumentih manjka bistvena povezava med cilji razvoja in srednjeročnimi finančnimi možnostmi v obliki delujočega državnega programa razvojnih prioritet. V srednjeročnem proračunskem načrtovanju pa ostaja nedorečena definicija srednjeročnega fiskalnega okvira. Ne glede na te pomanjkljivosti je temeljni problem v nedomišljenem konceptu in organizacij institucij, ki naj bi realizirali prenovljeno vlogo države. Na ravni vlade ni jasno, kdo je dejanski nosilec in koordinator razvojne strategije oziroma je njegova vloga nerazumno razdrobljena med preveč resorjev in služb. Dovolj bi bilo, če bi za to skrbel en vladni organ, ki bi odigral vlogo koordinatorja, ter ena analitska služba kot strokovni organ, na primer minister za razvoj in Umar.
Na ravni »podjetniške« izvedbe obstaja pri nas cela vrsta med seboj nepovezanih javnih institucij, ki jih usmerjajo različni vladni resorji brez jasne medsebojne koordinacije. Agencije, skladi in banka so praviloma nezadostno strokovno zasedeni in brez potrebnih podjetniških izkušenj za izvajanje funkcij oblikovanja, razvijanja in financiranja inovacij, tehnologij in novih trgov. Če bi želeli dejansko dobiti kritično maso znanja, sposobnosti in podjetniške iniciative, bi morali konsolidirati organizacijo razvojnih institucij okoli ene profesionalne razvojne agencije, ki bi domislila konkreten nabor razvojnih projektov in spodbud za razvoj novih tehnologij in trgov.
Hkrati bi morali konsolidirati tudi sistem finančnih instrumentov za financiranje razvojnih projektov, ne samo temeljnih, ampak tudi podjetniško aplikativnih, v okviru SID banke in njenih projektnih organizacij. Ta banka bi morala postati glavna institucija države za financiranje projektov v razvojno nosilnih sektorjih gospodarstva, kjer privatne banke in skladi nimajo interesa ali pa so zaradi narave tveganj prešibki, da bi prevzeli financiranje. Omejitve državnih pomoči bi se morale upoštevati tako, kot jih upoštevajo razvite evropske države, na primer Nemčija in Francija.
Končajmo z mislijo, da je sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem imperativ za uspešno razvojno strategijo in politiko, tekmovanje pa je pomemben pogoj za podjetniško uspešnost v zasebnem sektorju.
