Svetovni gospodarski forum (WEF) definira konkurenčnost kot sklop institucij, politik in dejavnikov, ki določajo raven produktivnosti posameznega narodnega gospodarstva. To pomeni, da ne gre le za preprosto razširitev koncepta cenovne in stroškovne konkurenčnosti na ravni posameznih podjetij, ki jih usmerja profitni motiv. Na ravni države je edino smiselno definirati konkurenčnost kot sposobnost učinkovite uporabe omejenih proizvodnih faktorjev, ki spodbujajo vzdržno gospodarsko rast. Če želi država biti bolj konkurenčna, mora biti bolj produktivna. To pomeni, da ni njena temeljna naloga samo kontrola stroškov dela, ampak predvsem uporaba pravilne kombinacije ekonomskih politik glede na ekonomske okoliščine in ustrezne institucionalne prilagoditve za pošteno tržno tekmo med podjetji in za oblikovanje učinkovitih javnih storitev in socialne mreže.
Takšen koncept nasprotuje ideji o sami državi kot veliki tržni areni, kjer je vse družbeno dogajanje podrejeno tržnim prednostim in je neenakost pozitivni rezultat tekmovanja. Zato moramo biti previdni, ko nam evropske institucije zaradi izboljšanja konkurenčnosti predlagajo predvsem ukrepe, ki krepijo državo kot tržno areno s privatizacijo javnih storitev, z omejevanjem sindikalnega organiziranja zaposlenih, z liberalizacijo trga dela in s fiskalnimi omejitvami zaradi zmanjšanja javne porabe.
V iskanju vzrokov za gospodarsko krizo je prišlo znotraj EU, še posebej znotraj območja evra, do velikih razlik. Na eni strani so evropske institucije, ki vidijo proračunske primanjkljaje in rastoči javni dolg kot posledico slabega upravljanja javnih financ in prehitre rasti stroškov dela v državah na obrobju pred nastankom krize. To pojasnjujejo s poslabšanjem njihove cenovne in stroškovne konkurenčnosti, torej s prehitro rastjo stroškov dela in domače inflacije glede na povprečje evroobmočja. Zdi se, kot da so bili glavni razlogi za slabo odzivnost na gospodarsko krizo predvsem notranje, stroškovne narave in bi torej lahko pomagale strukturne reforme, ki bodo ponovno okrepile zunanjo konkurenčnost. Zato je nabor potrebnih ukrepov ekonomske politike za večino obrobnih držav enak. Zahteva zmanjšanje stroškov dela, javne porabe in pospešeno privatizacijo, kar bo obnovilo njihovo zunanjo konkurenčnost in zmanjšalo javni dolg. Končni učinek bo obnovitev gospodarske rasti in rast zaposlenosti.
Nasprotno posamezne obrobne države in mnogi znani ekonomisti vidijo vzroke drugače. Pregrevanje gospodarstva zaradi čezmernega domačega povpraševanja pred krizo je bilo posledica prenizkih realnih obrestnih mer in prehitre kreditne rasti. Zaradi tega je prišlo do plačilno-bilančnih primanjkljajev in težav v bankah. Presahli tuji viri financiranja so zahtevali reševanje bank in so posledično močno povečali javni dolg v teh državah. Razlike, ki so nastale med državami na obrobju in v središču, so bile v glavnem posledica razlik v stopnjah inflacije, ko so se pridruževale območju evra. Enotna denarna politika je zato povzročila različne realne obrestne mere in s tem različno močno pospeševanje domačega povpraševanja.
Empirične analize za obdobje pred krizo tako potrjujejo, da sta bila glavna dejavnika poslabšanja zunanje konkurenčnosti nominalna apreciacija evra in višja domača inflacija, ne pa rast stroškov dela (z izjemo Irske), kar kaže na pregrevanje v domačem povpraševanju. Kriza je povzročila močan padec tega povpraševanja in politike, ki bi ga še dodatno zmanjševale v kratkem obdobju, to pa je večina strukturnih reform, bi zmanjšale možnost za hitrejše gospodarsko okrevanje. Zato predlagajo spodbujevalno fiskalno politiko in samo tiste reforme, ki lahko na kratek rok pomagajo k večji zaposlenosti in gospodarski rasti.
Za Slovenijo velja večina ugotovitev za obrobne države glede pregrevanja gospodarstva zaradi preveč ekspanzivne fiskalne politike, ki je spodbujala preveliko kreditno rast. Realne obrestne mere, ki bi lahko to kreditno rast zavirale, so bile prenizke zaradi ekspanzivne denarne politike ECB in odprave depreciacije tolarja. Šok krize je povzročil močan negativen učinek na domače povpraševanje. Predlagane politike evropske komisije za gospodarsko okrevanje pa so sledile standardnemu naboru ukrepov za izboljšanje zunanje konkurenčnosti, ne pa naboru ukrepov, ki bi prispevali k povečanju produktivnosti, zaposlenosti in gospodarski rasti. Predvsem robustnosti izvoznega sektorja gospodarstva se lahko zahvalimo, da ponudba ukrepov ekonomske politike evropske komisije ni povzročila nadaljevanja recesijskih gibanj po letu 2012.
Zaključimo lahko z ugotovitvijo, da je pravilna diagnoza problema pol poti do uspešne rešitve težav. Pravilno razumevanje pojma in vloge konkurenčnosti narodnega gospodarstva je pot do vzdržne gospodarske rasti.
