Na drugi strani so tisti, ki ne zagovarjajo nadaljnje institucionalne integracije, ampak poglabljanje kakovosti delovanja obstoječih institucij in politik, ki naj bi Evropo približalo ljudem in okrepilo demokratičen dialog. V tej ureditvi je nedorečen odnos med državami članicami EU in evropskimi nadnacionalnimi institucijami, kjer je težko onemogočiti odločanje tehnokratskih organov v škodo posameznih držav, predvsem majhnih in na periferiji EU. Delovanje institucij EU je oddaljeno od specifičnih problemov posameznih držav in njihovega prebivalstva. Pogosto je takšno delovanje rezultat neformalnega vpliva močnejših držav, predvsem ko gre za način sprejemanja pomembnih ekonomskih odločitev.
Ne glede na prednosti in slabosti obeh političnih konceptov ureditve EU je v ozadju temeljni problem, ki je tudi pomembno prispeval k brexitu in k populističnemu valu v večjem številu držav članic EU. Problem je neustrezna doktrina ekonomske politike od uvedbe evra, ko so prišli do polne veljave učinki globalizacije in ekonomske krize. Njena osnovna značilnost je, da je usmerjena predvsem v fiskalno zategovanje in strukturne reforme, ki naj bi z večjo fleksibilnostjo trga dela in zmanjševanjem javnih izdatkov obnovila gospodarsko rast in finančno stabilnost. Dejanski rezultat takšne ekonomske politike je bila rast skupne in dolgotrajne brezposelnosti, zmanjšanje zasebnih in javnih naložb ter dolžniška kriza večjega števila držav na obrobju EU.
Posledice globalizacije na razslojevanje prebivalstva in koncentracijo pozitivnih učinkov tega procesa na majhen krog prejemnikov se niso kompenzirale z ustreznimi redistribucijskimi instrumenti na ravni posameznih držav, ker jih je pri tem onemogočala politika enotnih fiskalnih pravil na ravni EU. Uspešna fiskalna konsolidacija naj bi, po mnenju evropskih institucij, zahtevala tudi strukturne reforme, ki bi pomenile večjo fleksibilnost trga dela, torej lažje odpuščanje delavcev, hkrati pa ne več sredstev za zagotavljanje varnosti v iskanju nove zaposlitve. Fiskalna pravila so namreč omejila financiranje novih produktivnih naložb z zadolževanjem in s tem zavrla oblikovanje novih delovnih mest. Na to opozarja tudi ekonomist P. De Grauwe v članku s pomenljivim naslovom The EU should take the side of the losers of globalization.
Zato se je začel konflikt med cilji in interesi ekonomskih elit v EU na eni strani ter zahtevami in potrebami velikega dela prebivalstva v državah članicah EU na drugi strani. Sprememba doktrine ekonomske politike v EU je zato prvi pogoj, da bi se konflikti začeli reševati na demokratičen in ekonomsko učinkovit način. Sprememba mora vsebovati redefinicijo monetarne unije s pravilno vlogo ECB kot edine centralne institucije v EU. Pravilno se mora definirati skupno fiskalno pravilo, ki bo omogočalo normalno financiranje investicijskega cikla v državah članicah. Države članice naj imajo samostojno makroekonomsko politiko. Politika enotnega trga, ko gre za dovoljene državne pomoči, pa mora omogočiti podjetno vlogo države v razvojnih projektih. To seveda zahteva zmanjšanje aktivne vloge organov evropske komisije in povečanje odgovornosti posameznih držav članic za njihovo solventnost, brez »bail-outa« posameznih držav z denarjem drugih držav EU. Odveč je vsiljevanje enotnega koncepta strukturnih reform vsem državam članicam in napačnega poudarjanja vloge konkurenčnosti na ravni posamezne države namesto iskanja rešitev za večjo produktivnost njihovih gospodarstev, kar je bistveno za uspeh držav v mednarodni trgovinski menjavi.
Takšne spremembe zahtevajo najprej soglasje med državami članicami EU, da dosedanja doktrina ekonomske politike ni bila ustrezna in da oblikovanje nove ne more biti stvar tehnokratskih struktur znotraj evropske komisije, niti predmet izsiljevanja interesov posameznih velikih držav članic EU predvsem znotraj evrskega območja. Za novo doktrino ekonomske politike EU in evrskega območja bi lahko uporabili podoben recept kot v pripravi pakta stabilnosti in rasti, a tokrat s poudarkom na vsebini razvojno usmerjene agende. Temu se mora potem prilagoditi instrumentarij evropskega proračuna in delovanje institucij in mehanizmov evrske skupine. Oblikovanje nove doktrine je zato stvar dogovora suverenih držav članic EU in ne neizvoljenih nadnacionalnih institucij.
Alternativa procesu, kot smo mu priča, je verjetno nadaljnje razpadanje EU, saj se bodo konflikti na meddržavni ravni in tudi znotraj držav zaostrovali, ne glede na to, kako politične elite vidijo prihodnost EU. Začetek konca krize EU torej ne leži v spremembi sedanje nepopolne politične ureditve, temveč v prenehanju diktata ene same in dokazano neuspešne doktrine ekonomske politike, ki nima demokratičnega soglasja v večjem delu EU. V dilemi več Evrope ali boljša Evropa je odgovor preprost – demokratična Evropa.
