Če ne bi bilo režiserja Curtisa Hansona, Kim Basinger nikoli ne bi dobila oskarja. Igralka, ki je slovela predvsem kot tista ženska, s katero se je v Devetih tednih in pol, z erotiko in glasbo Joeja Cockerja zaznamovanem filmu, onegavil Mickey Rourke, se je sicer trudila postati nekaj več, a ji je zares uspelo šele z L. A. zaupno. Neonoir, posnet po knjižni uspešnici Jamesa Ellroya, je kot glavne zvezde, ki so nosile tudi največjo težo v filmu, izpostavljal Guya Pearcea, Russlla Crowa in Kevina Spaceyja, a oskarja je dobila ona. Za stransko vlogo, pa vendar.
Basingerjeva, o kateri se je kljub oskarju takrat največ govorilo zaradi oblek, ki jih je nosila v filmu, ni bila edina, ki je s podelitve nagrad odšla polnih rok. Dobil ga je tudi Hanson, ki se mu je leta 1998 ob takratnem velikem zmagovalcu, Titaniku Jamesa Camerona, sicer izmaknil oskar za režijo in najboljši film, ga je pa zato prejel za najboljši prirejeni scenarij, ki ga je napisal z Brianom Helgelandom. Člane akademije, ki so mu dodelili nagrado, je pravzaprav navdušila zgodba o njih samih, čeprav se je ukvarjala s skorumpiranostjo policije v Hollywoodu v 50. letih prejšnjega stoletja. A Hollywood je Hollywood ali, kot je tedaj dejal Hanson, mesto iluzije, kjer ni nič tako, kot se zdi. »Hotel sem se ukvarjati s temo, ki me zanima, razliko med iluzijo in resničnostjo, s tem, kakšni se zdijo ljudje, v nasprotju s tem, kakšni so v resnici. In Hollywood je mesto iluzije, tako da mi je bila ta tema zelo blizu.«
Začelo se je z maščevalno varuško...
Hanson je umrl minuli teden pri 71 letih med svojimi hollywoodskimi griči, kjer je odraščal in kamor se je zaradi alzheimerjeve bolezni umaknil že pred približno petimi leti. Filmov po letu 2012 ni več snemal, je pa za njim v četudi ne preveliki zapuščini ostalo kar nekaj znanih naslovov, ki so večinoma nastali že pred dvema desetletjema.
Čeprav se je Hanson s filmom začel ukvarjati že v 70. letih prejšnjega stoletja, je do 90. let snemal pretežno neuspešne filme. A to, česar se je naučil od producenta in režiserja ter enega od pionirjev ameriške neodvisne kinematografije Rogerja Cormana, znanega tudi kot »papeža popularne kinematografije«, je očitno pomagalo. Prvi film, s katerim je nakazal, da iz njega morda še nekaj bo, je bil triler Bad influence z Robom Lowom in Jamesom Spaderjem, da je pravi material za Hollywood, pa je dokazal s še enim trilerjem, in sicer z Roko, ki ziblje zibko. Scenarij o maščevalni varuški bi lahko hitro postal podlaga za domači video, a sta ga Hanson in Rebecca De Mornay, ki je v filmu igrala glavno vlogo, z mojstrskim ustvarjanjem psihološke napetosti povzdignila na drugo raven. Za De Mornayevo je bil to največji trenutek v njeni karieri, za Hansona pa se je ta šele začela.
... in končalo s finančno krizo
Roki, ki ziblje zibko je sledil psihološki triler Divja reka, v katerem je bil v vlogi tistega, ki se igra igro mačke z mišjo, tokrat igralec Kevin Bacon, v vlogi maltretiranih in preganjanih pa povprečna družina z nadpovprečno voljo po preživetju. Po Divji reki, v kateri je med brzicami čoln krmarila igralka Meryl Streep, je naredil korak v drugo smer in po Eminemovi osebni zgodbi z določeno mero avtorske svobode posnel biografski film o raperju in njegovi poti do slave. Za glavno vlogo je nagovoril Eminema, ki mu je po daljšem druženju začel dovolj zaupati, da je rekel da, za vlogo njegove zapite mame pa znova Kim Basinger. Po 8 miljah so sledili še komična drama Wonder boys z Michaelom Douglasom in Tobeyjem Maguirejem, nato pa je Hansona potegnilo v romantično komedijo s Cameron Diaz V njenih čevljih in romantično dramo Lucky you z Drew Barrymore.
Zanju se je odkupil šele leta 2011 s filmom, ki ga je posnel za HBO. Finančna drama Preveliki za propad, v kateri je obračunal z državnim reševanjem bank in podjetij med finančno krizo v Ameriki, je bila tudi njegov zadnji ustvarjalni dosežek in primeren trenutek za slovo. Hanson torej ni bil prevelik za neuspeh, je bil pa dovolj velik, da mu je uspelo.
