Navdih sem našel predvsem v zgodnejših Antonionijevih filmih, kjer je zgodba zreducirana na odnos med moškim in žensko. Iskali smo filmski občutek v predstavi z zamolklo estetiko, podobno filmu noir. Kot pri nemem filmu ne uporabljamo besed, samo glasbeno podlago. Za predstavo nisem iskal kompleksnega dogajanja, ampak je zapleten odnos med dvema idealna tematika, kako bogato notranje dogajanje likov z učinki in triki vizualizirati, obrniti navzven.
Uporabljate zelo kompleksno scenografijo, produkcija tovrstne predstave je gotovo zahtevna. Kakšne pogoje za delo imate doma na Finskem in kako iščete mednarodne povezave?To predstavo smo ustvarjali skoraj dve leti, in to v dveh delih. Najprej smo pripravili razstavo, kratke filme na temo, ki smo jih nameščali v iluzionistične instalacije in tako preizkušali, kako delujejo. Tako smo našli vizualni jezik, hkrati pa je bil to naš scenarij za predstavo. Trenutno so pogoji za delo zares prijetni. V Helsinkih imamo lasten studio, tam smo med ustvarjanjem vseskozi imeli na voljo celotno scenografijo. Potem smo imeli še rezidenco v Strasbourgu, kjer smo delali v še boljših, gledaliških razmerah.
Gre za mešanico različnih žanrov, občinstvo pa je načeloma žanrsko zelo razdrobljeno – ljubitelji plesa, drame in lutk se redko mešajo. Kako bi predstavili svojo predstavo vsem tem med občinstvom?To je težava v mnogih državah, tudi na Finskem. Ljudje isto stvar zelo različno gledajo, če je opredeljena denimo kot sodobni ples, teater ali pa cirkus. To predstavo je res težko žanrsko definirati. Zame je to najprej vizualna predstava, saj se odrski elementi povezujejo s tem, kar se dogaja na odru. Igralca nista zelo ekspresivna, predstava nima dialogov. Elementi na odru so tisto pomagalo, ki izraža notranje dogajanje likov. V predstavi so prvine magije, vizualne umetnosti, teatra, plesa. Je nekakšna kombinacija, a to niti ni pomembno, če gledalec vstopi v dvorano brez žanrskih predsodkov.
Uporabljate stare iluzionistične tehnike, prav tako ste tudi inovator. So v predstavi kakšni vaši avtorski magični triki?Mnogo jih je. Pomembnejše kot to je zame pravo razmerje drame in magije. S premočnimi magičnimi učinki, ki ljudi prevzamejo in osupnejo, lahko pokvariš zgodbo. Zame je izziv, da nemogoči, magični element hkrati tudi nekaj izrazi. Zato čarovnija ni podčrtana, magija je včasih celo razkrinkana. Tako denimo uporabimo staro tehniko Pepperjevega duha iz 19. stoletja, pri kateri s trikom odseva povzročimo metamorfoze figur. A tisto, kar je navadno skrito, torej ogledalo, smo izpostavili, razbili na več ogledal in z njimi ustvarjamo nove iluzije. Rad si izposojam trike iz zgodovine magije in ustvarjam nove. Zelo rad uporabljam tudi visokotehnološke rešitve, ki pa jih dobro skrijem, da je vse videti analogno.
Iluzija je zelo pogosta tudi v filmu, a jo je tam tudi lažje izvesti z montažo. Kaj vas žene, da vse to počnete v enem samem kadru na odru?Natančno to je bil izhodiščni problem za predstavo, zato smo se najprej lotili razstave. Tam je kamera na natančno določenem položaju in ni treba razmišljati, kako enak učinek doseči pri občinstvu, v katerem je več sto ljudi. Stvari je mogoče ponoviti, dokler prevara ni popolna. Za posamezne trike je potrebno ogromno časa samo zato, da tehnično delujejo. Včasih po enem letu dela ugotoviš, da je nekaj zgolj v redu ali celo ne deluje, morda pa sploh ne sodi v kontekst, kar zna biti frustrirajoče. Zame je oder najzahtevnejša umetnost, kar si jih lahko zamislim, saj je na razpolago zgolj ena priložnost. Torej je precej grozno to početi. Hkrati pa me prav to privlači – nenehen in neznanski pritisk, da bi vse delovalo.
V najnovejši predstavi Cutting Edge, ki je premiero pred kratkim doživela v finski nacionalni Operi, pa tudi človeško telo postane razrezano na posamezne »parcialne objekte«, ki jih animirate. Tam uporabimo tudi lutke v naravni velikosti, v nekaterih prizorih so nagrmadene skupaj z ljudmi in ne ve se več, kdo je kaj in kaj je kdo. Zelo me zanima pomen človeškega telesa na odru. Posebej v šovih čarodejev. Najbolj znan trik je verjetno tisti, ko čarodej pospremi pomočnico v škatlo in jo razreže na kose. Pravzaprav je sedemdeset odstotkov najbolj popularnih magičnih iluzij takšnih, da se v njih ljudi razseka. Zakaj ljudje to radi izvajamo in gledamo? Prav tako se ne govori veliko o odnosu čarodeja in asistentke, o razmerju med spoloma. Tu je ogromno zanimivih tem.
