Karlovi Vari, mesto, ki je od Prage oddaljeno dobro uro vožnje, ni samo češko mondeno letovišče, prepredeno z elitnimi hoteli, dizajnerskimi trgovinami in ličnimi zgradbami, ampak tudi mesto enega najpomembnejših filmskih festivalov na svetu. Težko je verjeti, da je festival v na videz pravljičnem kraju, ki ga oblegajo bogati Rusi in po novem Kitajci, ki se jim bodo sčasoma prilagodili tudi napisi v ruščini, s katerimi so še zdaj posute trgovine in oglasni panoji, namenjen tudi tistim, ki v denarnici ne nosijo bankovcev za sto evrov, ampak prej drobiž. A so Karlovi Vari tudi ali prav to. Vsaj ko mesto obišče festival. Letos med 1. in 9. julijem, ko se je na njem odvrtelo okoli 200 filmov, med nagrajenci pa sta bila tudi Jean Reno in Williem Dafoe, ki sta prejela priznanje za življenjsko delo.
Polne ulice, polne dvorane
Polne kinodvorane so tako kot za razvajene slovenske želodce obupno slaba hrana, pripravljena popolnoma brez strasti, v Karlovih Varih pravilo, vstopnic za filmske projekcije pa tik pred zdajci, tudi če gre za največjo dvorano v hotelu Thermal za 1200 ljudi, praktično ni mogoče dobiti. Pravilo, da, potem ko odzvenijo gongi zadnjega klica v kinodvorano, lahko zasedeš kateri koli prosti sedež, jezi marsikaterega kupca vstopnic, ki je pet minut pred začetkom projekcije moral skočiti še za klicem narave. A je to, da ni vedel, da bo pet minut pred začetkom filma njegov sedež že grel nekdo drug, problem, ki hostes ne gane. In se je treba znajti po svoje ter na prvo žogo nepravično pravilo sprejeti kot nekaj, kar ta filmski festival dela tako živahen.
Pozabite na žalostno družabno dogajanje, kakršnega smo vajeni na ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu Liffe, kjer ljudje po polnoči utrujeno poplesavajo samo na odprtju in zaključku festivala. Slika v Karlovih Varih, ki so med festivalom budni cele noči, je popolnoma drugačna. Množice mladih in starih derejo na festival kot na največji rockovski koncert, po projekcijah pa v rokah grejejo pivo in žganice, plešejo ob elektronski glasbi in modernih hitih ter poležavajo na ležalnikih na »plaži« ob reki Ohře, nekakšni češki alternativi Ljubljanice in njene plaže na Špici.
Češka miniserija...
»Vsak, ki nekaj velja, pride v Karlove Vare,« je pred premiero nove igrane produkcije HBO, igrane češke miniserije Pustina (Puščava), komentirala Hanka Kastelicova, ki skrbi za dokumentarno produkcijo na HBO Europe. Kastelicova, ki je dobršen del svoje kariere delala tudi na RTV Slovenija, je bila oni dan zadovoljna, saj Pustina ni bila edini razlog za obisk festivala. Tam je bila namreč tudi prva koprodukcija HBO v jadranski regiji Houston, imamo problem! slovenskega režiserja Žige Virca. Virčev film je po svetovni premieri na Tribeci v New Yorku v Karlovih Varih doživel še evropsko festivalsko premiero, včeraj pa je bil na ogled tudi v Pulju na Hrvaškem v eni najlepših kinodvoran na prostem, v puljski Areni, kakopak. Gledalci, ki raje kot v kino zaidejo v domačo dnevno sobo, pa bodo dobili priložnost septembra, ko bo na ogled še na televiziji HBO.
Jeseni na HBO, in sicer na njihov tretji program, prihaja tudi miniserija Pustina, prav ta pa je bila tudi razlog za naš obisk festivala. Miniserija po svoji atmosferi spominja na dansko serijo Uboj, ki je doživela tudi predelavo na ameriških tleh, še bolj pa na dramo Na sledi očetu, v kateri je nase prvič zares opozorila Jennifer Lawrence. To, da se predstavlja na enem od prvokategornikov med festivali, priča o tem, da serije vedno resneje začenjajo igrati vloge filmov tudi na festivalih. Projekcija dveh epizod na festivalu pa je nakazala, da utegne preseči meje Češke, v kateri in za katero je bila posneta, saj gre za prvokategorno produkcijo, ki presega tudi meje kriminalke. Izginotje deklice Miše in bližajoči se referendum prebivalcev rudarskega kraja, ki so razpeti med odločitev, ali naj sprejmejo denar in se izselijo, da bo njihove domove razkopal rudarski koncern, je postavljeno v mračnjaško ruralno okolje, v katerem se čuti, da pod površino nekaj vre.
»Okvir zgodbe je misterij oziroma skrivnostni triler, tako da če hočeš ali nočeš, moraš imeti namige, osumljence in podobne stvari, kot jih imajo kriminalke, sicer pa serija govori tudi o skupnosti in različnih plateh temačnosti ter različnih generacijah in otrocih, ki so jih starši pustili na cedilu,« je serijo opisal eden od producentov in scenarističnih strokovnjakov iz Velike Britanije Steve Matthews, ki je s scenaristom Pustine Stepanom Hulikom dve leti pilil scenarij. In dodal, da niso hoteli povedati zgodbe o družbeni prikrajšanosti ljudi na obrobju, ampak so hoteli samo povedati dobro zgodbo, česar pa ne moreš narediti, ne da bi zgodbo nadgradil z opazovanjem sveta in tem, kar čutiš v srcu: »Pri scenariju mi je všeč to, da se veliko skriva pod površino, in to pri gledanju serije čutiš. Čutiš, da gre za čudno okolje in da se v ozadju nekaj dogaja.«
... in slovenski filmi
Čeprav je bil razlog za naš obisk Karlovih Varov Pustina, to še ne pomeni, da poleg družine Virc tam ni bilo tudi nekaj drugih Slovencev. Videli smo režiserja Mitjo Okorna, ki je svojo poljsko dramedijo Planet samskih predstavljal zunaj tekmovalnega programa, vmes pa izkoristil vsako priložnost, da se predstavi različnim predstavnikom filmske in televizijske industrije, pa če jih je ujel podprte z alkoholom ob jutranjih urah na zabavi ali trezne čez dan na festivalski lokaciji. Ambiciozno in zagrizeno, kot zna le on. Ambiciozno, a na drugačen način pa je startal tudi Damjan Kozole, ki je svoj novi celovečerec Nočno življenje prikazal v sklopu tekmovalnega programa. In navdušil mednarodno žirijo, saj ga je za film nagradila s kristalnim globusom za režijo, s tem pa je Kozole dosegel enega od največjih festivalskih uspehov med slovenskimi filmarji doslej.
