Takrat je bilo pri nas mogoče videti najnovejšo filmsko produkcijo celo prej, kot je ta prispela na zahodnoevropski trg. Naš trg je bil namreč majhen, zato so filmi do distributerjev prihajali po nižjih cenah. Nekatera dela, od Buñuela do francoskega novega vala in italijanskega novega filma, je nemško občinstvo videlo šele pet let za nami.
Ustvarjanje mojega filmskega jezika je povezano s časi, ko se je filmski izraz bogatil na zelo ekspresiven način. Moja generacija je razmeroma pozno videla sovjetske filme dvajsetih let, ki so bili za nas presenečenje, saj smo se izobraževali v času, ko je urad informbiroja z repertoarja umaknil Eisensteina, Pudovkina, Vertova in zame posebej zanimivega Aleksandra Medvedkina. Prav slednji je poleg Jonasa Mekasa najbolj vplival na moj film Zgodnja dela, precej bolj kot na primer Godard. Ko so ga uvrstili na Berlinale, so bili v konkurenci tudi Godardovi, Buñuelovi in Schlesingerjevi filmi. Filmski kritiki torej niso menili, da oponašam te režiserje, zakaj bi namreč nekdo nagradil oponašanje Godarda, če so imeli na festivalu pravega Godarda?
Sicer pa je na moje ustvarjanje najbolj vplival novi brazilski film, denimo režiser Glauber Rocha in njegov film Antonio das Mortes. Nikoli mi ni uspelo narediti filma te estetike, a sem o tem vedno sanjal.
Film Zgodnja dela, ki je leta 1969 z Berlinala odnesel zlatega medveda, tematizira študentske demonstracije in sovjetsko zasedbo Češkoslovaške leta 1968. Zakaj tako eksplicitno političen film?Ko sem po nekaj kratkometražnih filmih iz studia Avala Film leta 1968 dobil ponudbo za svoj debitantski film, sem jim povedal, da nimam ideje za igrani film, saj mi je komaj uspelo posneti vse zamišljene dokumentarce. Direktor Avala Filma Dragiša Đurić mojih filmov sicer ni videl, le slišal je, da so obupno grdi in provokativni, a obravnavajo pomembne družbeno aktualne teme. Ko sva ugotovila, da me zares nagovarjajo edino študentske demonstracije, o katerih sem posnel še nezmontiran dokumentarec, je bil dogovor za film podpisan.
Kak mesec kasneje se je zgodil še večji pretres za sistem državnega socializma, zasedba Češkoslovaške. Bali smo se, da bo Jugoslavija, ki je nasprotovala sovjetskemu posredovanju na Češkoslovaškem, naslednja na vrsti, in v tistih dneh sem napisal novo verzijo scenarija. Direktor ga je kmalu potrdil, odšli smo v beograjsko banko po kredit v višini današnjih 200.000 evrov in začeli snemati. Čeprav se je na začetku zdelo, da bo film propadel, saj so zaradi erotičnih prizorov vloge zavrnili veliki igralci, od Milene Dravić do Dragana Nikolića, sem imel pri snemanju povsem proste roke. Ko se je Karpo Godina, nad katerim sem bil navdušen že v času amaterskih dni, javil za montažo, smo v ekipo vzeli še nekaj mladih igralcev in odšli za osemnajst dni v popolnem tovarištvu in svobodi snemat v Vojvodino. Po premieri je film v domovini prejel relativno dobre odzive, malo kasneje pa še nagrado v Berlinu.
Sledilo je obdobje šikaniranja, ne samo jugoslovanskih oblasti, temveč tudi filmarskih kolegov. Jugoslovanski film je bil takrat uveljavljen in finančno dobro podprt, a starejša generacija se je počutila ogroženo, ker smo začeli mlajši režiserji filme snemati na terenu in relativno nizkoproračunsko, tri- ali štirikrat ceneje kot oni. Leta 1969 so me vrgli iz komunistične partije, na seznamu prepovedanih filmov pa sta se takrat poleg mojega filma Zgodnja dela znašla še Zaseda Živojina Pavlovića in Biće skoro propast sveta Aleksandra Petrovića.
Lahko primerjamo filme s politično tematiko nekoč in danes? Letos je na Berlinalu slavil film Odprto morje Gianfranca Rosija, dokumentarec o beguncih na Lampedusi.Vprašanja so se spremenila, a ena stvar ostaja enaka – dvom, ali bo svet, v katerem živimo, obstal. Kritični angažma ustvarjalcev ostaja podoben, vendar bi na vprašanje, ali je v zadnjih dvajsetih letih na območju Balkana kdo naredil film, ki bi bil bolj družbenokritičen kot jugoslovanski filmi v šestdesetih in začetku sedemdesetih let, odgovoril, da dvomim. Danes so mehanizmi pritiska drugačni, saj ni filmske produkcije, ki so jo nekoč omogočale velike produkcijske hiše, denimo zagrebški Jadran film, ki je od šestdesetih do devetdesetih let preteklega stoletja veljal za največjo in najpomembnejšo produkcijsko hišo v srednji Evropi.
Z Dušanom Makavejevim se spomniva starih časov, v katerih so te povabili k snemanju filma, ne da bi ti sam sploh pokazal interes. Leta 1963 je, denimo, direktor Avala filma povabil vse, ki imajo koncept za film, da ga predstavijo. Od sedmih predstavljenih projektov so tri nemudoma posneli. Danes minejo med režiserjevo zamislijo in morebitnim začetkom snemanja filma vsaj tri, štiri leta.
Z begunsko krizo se tudi sami ukvarjate v zadnjem filmu Destinacija Srbistan, ki prikazuje zgodbo afriških in arabskih beguncev v Srbiji. Domačini so jih, v nasprotju z medijsko reprezentacijo, sprejeli s prijaznostjo.Leta 2014 sem videl novice, da so začeli migranti za premike v Evropo uporabljati pot skozi Balkan. V časopisih je pisalo, da so agresivni in da povzročajo incidente. Iz novic je bilo očitno, da se je etnično sovraštvo iz devetdesetih let preobrazilo v karakterno lastnost naroda in da nekateri deli političnih struktur, v katerih so še vedno vojni hujskači iz devetdesetih, na tak način širijo strah in sovraštvo. Toda med snemanjem smo na terenu videli povsem drugačno sliko: dobro razpoložene ljudi, polne razumevanja, ki so beguncem ponujali hrano in zavetišče. Govorili so, da begunci potujejo po isti poti, po kateri gredo v iskanju boljšega življenja tudi naši otroci.
V devetdesetih letih ste kritizirali Miloševićevo politiko, sodelovali ste z Radiem B92, ki je bil v času vojne eden redkih neodvisnih virov informacij. Se je medijska reprezentacija političnega in družbenega vzdušja v Srbiji v zadnjih petnajstih letih spremenila na bolje?B92 je bil majhen radio, ki je imel tudi manjšo video sekcijo, in takrat smo zanje, preden so postali televizija, posneli nekaj filmov, čeprav so bili finančno povsem obubožani. Ko pa so zaradi naših filmov dobili finančna sredstva, niso več sodelovali z nami, saj je bilo očitno, da so padli pod nadzor sponzorjev. Sicer pa so ob tem radiu obstajali še nekateri dobri mediji, recimo tednik Vreme, mesečnik Republika ali portal Peščanik. Medijska scena torej ni povsem mrtva, četudi nima širšega vpliva, saj so najbolj gledani tisti televizijski kanali, ki so pod nadzorom komercialnega lastnika ali vlade.
Drugi zelo pomemben negativen trend se je zgodil z neuspehom tako imenovane demokratične politike, ki je prevzela vodenje države po letu 2000. Izkazalo se je, da so njihove obljube v zvezi z demokratizacijo na eni in reševanjem vprašanja ekonomije na drugi strani neresnične. Poleg tega pa je postalo očitno, da se je v to oblast vključilo velikih Miloševićevih kadrov, tako policijskih kot političnih. Prišlo je do povsem depresivnega stanja, v katerem so na vseh vladajočih položajih osebe iz Miloševićeve vladavine, le da so zdaj spremenile ime svoje stranke in diskurz, seveda v strahu pred mednarodno skupnostjo.
Kaj torej v takih časih svetujete mladim režiserjem?Dostopnost tehnologije snemanja je že v mojih časih nizkoproračunskim filmom naposled omogočila, da so videti kot svetovni. Čim več naj snemajo, pa bo tudi kvantiteta morda rodila kakovost.