Rediat je bil pravo darilo. Na avdicije je prišlo skupno okoli 7000 ljudi, od tega polovica otrok. Glede Amareja nisem že v prvo vedel, ali bo pravi, in sem se z njim srečal večkrat, saj gre za zelo zahtevno vlogo, ampak na koncu mu ni prišel blizu niti eden. Čeprav gre za drugo največjo filmsko industrijo v Afriki, v Etiopiji nimamo kinematografske kulture, tako da nimamo niti igralcev, ki bi bili šolani za filmsko igro.
Drugo po vrsti za Nigerijo?Tako je, samo da Nigerijo pozna vsa Afrika in zanjo ve ves svet, za Etiopijo pa ne ve niti noben drug Afričan. Etiopija je namreč zelo vase obrnjena država, ne ukvarjamo se z drugimi ter nimamo kaj dosti stika s preostalo Afriko. Etiopijci gledajo etiopske filme, torej filme, ki so jih posneli Etiopijci, ki so bili posneti za Etiopijce in ki govorijo o Etiopijcih, ne pa toliko nollywoodskih, torej filmov, ki prihajajo iz Nigerije.
Od kod takšna razlika med Nigerijo in Etiopijo v odnosu do filma in snemanja filmov?Etiopijci smo drugačni iz mnogih razlogov. Nimamo kolonialne zgodovine, tako da je naša kultura ostala večinoma nedotaknjena, druga stvar, ki nas je ubranila pred kolonizacijo in nas dela unikatne, pa so gore, zaradi katerih so drugačni naša vegetacija, naša hrana, način življenja, poleg tega smo ostali kristjani, saj so v tem delu Afrike sicer sami muslimani.
Ali vaš film avtentično opisuje življenje med etiopskimi gorami?Gre za film o Etiopiji, ki ga je posnel Etiopijec. Evropejci in Američani so s svojo interpretacijo posneli ogromno filmov o Afriki, jaz pa sem tam odraščal. Je pa res, da sem živel v Adis Abebi ter nisem imel hišnega ljubljenčka in nisem rad kuhal tako kot glavni junak filma in je veliko tega, kar se dogaja v filmu, plod moje domišljije.
Je pa med vami in glavnim junakom ena podobnost. Oba sta pri približno desetih letih zapustila svoj dom.Da, to naju druži pa tudi glavna tema filma je to, kako je izgubiti vse, kar ljubiš in poznaš.
Etiopiji ste ostali zvesti kljub temu, da ste v ZDA odšli že pri desetih letih. Ste že med študijem filma v New Yorku vedeli, da boste posneli film o Etiopiji?Da, ostal sem ji zvest, to je dobra izbira besede. Čeprav je bila Etiopija, ko sem bil otrok, v vojni in je živela pod diktaturo in v lakoti ter čeprav prihajam iz revne družine, sem imel srečno otroštvo. Ko sem odšel v ZDA, v svet, ki ga nisem poznal, se je otrok v meni zlomil. Moje otroštvo se je pri desetih letih končalo. Film je tako nekakšno ljubezensko pismo Etiopiji, poleg tega pa je namenjen temu, da pokaže realno sliko o državi, ki je boj, trpljenje, bolečina, lakota pa tudi veselje, ljubezen, nežnost, lepota. Tako kot je takšno življenje povsod drugje. Sit sem novic in filmov, ki prikazujejo temno in brutalno sliko o Afriki. Ljudje me sprašujejo, ali je Etiopija varna. Zdaj imamo internet, in če poiščete na googlu Etiopijo, vidite, kako nizko stopnjo kriminala ima, pa tudi to, da je Adis Abeba eno najvarnejših mest na svetu, tako kot je recimo Innsbruck v Avstriji.
Osebno vam je sicer najbolj pri srcu sever države.Sever, ki je velik tako kot Španija, je klasična Etiopija in tam sem posnel tudi večino filma. Tam so korenine Etiopije, etiopskega krščanstva, tam so stare cerkve, gore, ljudje pa so bolj ponosni ter včasih zviška gledajo na jug, ki je agresivnejši.
V Etiopijo prihaja vedno več turistov. Mislite, da jo kvarijo, ali v turizmu vidite samo dobre plati?Oboje, ampak če verjamete ali ne, ima Etiopija zelo malo turistov v primerjavi s Kenijo, Tanzanijo ali Egiptom in Marokom. Vsi mi pravijo, da so postali prebivalci v teh državah zaradi turistov zelo agresivni, česar se, če se bo v Etiopiji povečalo število turistov, bojijo tudi Etiopijci. Lani je evropski turistični svet na prvo mesto držav, ki jih je treba obiskati, postavil prav Etiopijo, tako da bo turizem še rasel. Tega v medijih nisem povedal še nikoli, ampak moja druga ambicija poleg snemanja filmov je, da bi postal minister za turizem, ker bi rad ustvaril vzdržni turizem, obenem pa poskrbel za dobro počutje turistov.
Vrniva se k filmu. Eden vaših vzornikov je tudi Pier Paolo Pasolini. Kaj vas pri njegovih filmih najbolj pritegne?Obrazi. Vsak obraz v njegovih filmih nekaj pomeni. Obrazi veliko pomenijo tudi meni in včasih igralce angažiram zgolj na podlagi tega, kakšen obraz imajo, kot na primer muslimansko deklico, ki igra pastirico v filmu. V resnici je kristjanka iz mesta in smo jo morali naučiti vsega, tudi tega, kako hoditi bos.
Zagotovo pa glede na obraz niste izbirali ovce, ki ves čas spremlja glavnega junaka.Seveda sem jo, le da sem gledal na barvo dlake. Vse severnoetiopske ovce so oranžne, ta, ki mi je bila najljubša, pa je imela na vrhu glave malo svetle dlake. Poleg tega, da je bila najbolj prisrčna, je bila tudi najpametnejša. Na sceni smo imeli še pet rezervnih ovac, a jih nismo nikoli uporabili.
In kako je bilo delati z njo?Bila je nočna mora, ker ovce niso zelo pametne.
Deček Ephraim v filmu rad kuha, njegova sestrična Tsion pa tradiciji kljubuje z branjem knjig. Tsion se mi zdi še bolj tragičen lik od fanta, saj bi šla v normalnem okolju študirat, v filmu pa jo nazadnje vidimo, ko pobegne v mesto s starejšim moškim, tako da si lahko predstavljamo, da je ne čaka nič dobrega.Razumem, kaj hočete reči, saj je ženska, ki živi v večinoma patriarhalni družbi, vendar pa zame predstavlja prihodnost Etiopije, ki je neznana. Etiopija ima ogromen potencial, saj v njej živi ogromno čudovitih mladih nadarjenih ljudi, kot je ona in ki so frustrirani zaradi države. Država s 83 jeziki in 83 etničnimi skupinami, ki ima ogromno naravnih bogastev, je polna potenciala in upanja, a ne vem, kaj se bo zgodilo z njo. Moj naslednji film je nekakšno nadaljevanje njene zgodbe, dogajal ali vsaj začel pa se bo v mestu, kjer bo spremljal življenje mladih, ki so v svojih dvajsetih letih, tako da bo imel hiter, nor tempo ter energijo in bes najstnikov. Svet bo videl tudi zelo bogato Etiopijo, ker gre za eno najhitreje rastočih gospodarstev na svetu. Adis mi sicer ni všeč, ker je pravo srce Etiopije podeželje, se je pa v zadnjih letih korenito spremenil. Zrasli so nebotičniki, nastala je podzemna železnica, v mestu je veliko novega denarja, film pa bo pravzaprav kritika tega hiperkapitalizma.
Jagnje je prvi etiopski film, ki je bil predstavljen v Cannesu. Kako po enem letu vidite vpliv Cannesa na usodo vašega filma?Afriški film je zelo težko prodati. Najprej zaradi slabe podobe, ki jo ima svet o Afriki, pa tudi zaradi tega, ker ni publike, ki bi jo zanimal afriški film, niti takšne, ki sicer gleda art filme. Poznajo iranske, južnokorejske, romunske filme, ne poznajo pa dobro posnetega afriškega filma. Cannes pomaga prodati film, od koder koli ta prihaja, ko si iz neznane afriške države, pa ga po svoje potrebuješ še bolj.
