Celo v našem prostoru so takšne nogometne tekme vse bolj redke. Kot da bi prijazen nogomet počasi prepustil prostor dolgočasnemu, preračunanemu športu. Jasno, eden večjih problemov je slovenski, nesmiseln, namreč da so konservativni dušebrižniki prepovedali alkohol na stadionih. A večina težav na stadionih je vendarle povezana z globalnimi spremembami v poslih. Šport, znotraj njega najbolj nogomet, je postal tako pomemben del svetovnega gospodarstva, da ga poskušajo korporacije dobiti samo zase. Za to gre gotovo tudi pri zadnjem poskusu, ko so največji ponudili zaprt sistem nastopanja za največje in najbogatejše klube v Evropi. Lastniki in pokrovitelji takšnih klubov pa so vezani na multinacionalke. Poglejte, kaj piše na majicah Reala, Barcelone, Atletica Madrid, Bayerna, Arsenala … Poglejte, kdo so lastniki italijanskih, francoskih ali angleških klubov. Zdi se, da so to bolj nasprotniki nogometa, ne pokrovitelji, to so multinacionalke, ki iščejo svoj prostor in denar. Saj vendar ne mislite, da se savdska kraljevska družina na Otoku ali kitajska državna podjetja v Italiji lotevajo poslov daleč od svojih uradnih sedežev iz ljubezni do nogometa in navijačev.
Aleksandra Čeferina so podprli tisti, ki verjamejo v nogomet kot tekmovanje, kot igro enajstih proti enajstim, in ne v predstavo dveh šefov korporacij, ki bi lahko brez nogometa, v prostem času, tekmovala v dolžini svojih vodnih plovil, številu žena ali otokov. Podpora, ki jo je dobil Čeferin, pomeni obvezo, da vsaj v času njegovega skrajšanega mandata ne bo prišlo do popolne podrejenosti evropskih klubskih tekmovanj željam velikih in bogatih. Še več, ob tako močni podpori z Balkana, kjer nogomet zadnja leta zaradi prezgodnje prodaje nogometašev bogatejšim klubom pravzaprav propada, bi pričakovali, da bo slovenski predsednik poiskal sistem tekmovanja, ki bi zagotovil manj neprijetnih in dolgotrajnih kvalifikacij za manjše klube. Možnosti, kako priti do takega sistema, je veliko, tudi takih, ki bi morda preprečile, da lahko Španci v ligi prvakov nastopajo celo s petimi klubi. Konec koncev, zakaj bi bili večji klubi oproščeni potovanj v manj komercialna središča? Če je liga prvakov, je prvak Moldavije Šerif Tiraspol ali prvak Litve Žalgiris Vilna ravno toliko, kot je Barcelona prvak Španije.
In če bo dolenjskemu odvetniku bogate klube in njihove lastnike uspelo odvrniti od želje po izoliranju in izločanju manjših, ga čaka še ena, morda celo težja naloga. Še nekaj bo moral vrniti nogometu. Željo gledalcev po identifikaciji z igralci. Za kaj gre? Pri košarki in tudi pri hokeju gre za popoln propad, ker se je klubom in tudi reprezentancam začelo dovoljevati, da z različnimi načini v svoja moštva privabljajo najboljše z vsega sveta. Od Čeferina ne gre pričakovati, da bo sesul prosti trg, a ideje, ki jih je bilo slišati iz liberalnejšega, bolj odprtega dela evropske in svetovne nogometne organizacije, so že nakazovale spremembe na tem občutljivem področju: moštva naj v večji meri nastopajo z nogometaši, ki so jih sama vzgojila. Drugače mladinske šole ne bodo več imele pravega smisla. Da gre za velik problem, je bilo videti v nekaj kvalifikacijskih tekmah za ligo prvakov, ko so umetna, čez noč sestavljena moštva premagovala ekipe, ki že desetletja kontinuirano ustvarjajo nove generacije.
Še izraziteje se bo to pokazalo pri reprezentancah. Katar, ki si organizacije svetovnega prvenstva 2022 ni zaslužil zaradi velikih uspehov svoje reprezentance, ampak zaradi velikih vložkov v nogomet, že prenavlja svojo reprezentanco in v ozadju se kaže, da bodo nastopili s povsem mednarodno ekipo (kot to počnejo v rokometu). Imena katarskih reprezentantov Sebastian Soria, Rodrigo Tabata, Luiz Junior, Pedro Miguel … povedo marsikaj. Drugače rečeno: Čeferinova naloga, čeprav v svetovni nogometni organizaciji ne bo tako visoko kot v evropski, bo tudi ta, da prepreči, da bogate države svoje zmage kupujejo z igralci iz drugih, nogometno razvitejših držav.
V nogometnih tekmah mora ostati vsaj nekaj suspenza, drugače bo šel nogomet po poti športov, kot sta v Evropi košarka in hokej na ledu, ki sta brez preglednega sistema tekmovanja, brez omejitev za korporacije – in na koncu ostajata tudi brez gledalcev.
