Vsaka poteza je bila narejena z natančno izdelanim načrtom psihološkega učinka, zato se je včeraj v Atenah zgodilo tisto, kar se je pred letom dni zdelo še znanstvena fantastika. Ker je imel Čeferin izdelano strategijo, v kateri so prave poteze v ozadju vlekli vrhunski lobisti, je osvajal regijo za regijo, podpora je rasla od majhnih nogometnih držav do velesil, kot so Italija, Rusija, Francija, Nemčija... To je bila volilna kampanja na najvišji politični ravni. Ker so v ozadju stali isti ljudje, je bila predstava kopija vzpona Giannija Infantina, sicer dobrega prijatelja Čeferina, v pohodu na mesto predsednika Svetovne nogometne zveze (Fifa).
Čeferin je bil kot nov obraz z veliko talenta predstavljen kot optimalen kandidat za predsednika Uefe v težkih časih, ki so pred njo. Ko sta ga izvršna odbora nemške in francoske nogometne zveze, potem ko sta se sestala z vsemi tremi kandidati (Čeferin, Nizozemec Michael van Praag in kasneje odstopljeni Španec Angel Maria Villar), soglasno podprla z besedami, da Slovenec zagovarja tesnejše stike med nacionalnimi zvezami in klubi, ob tem pa kaže resno namero o zagotovitvi enotnosti in solidarnosti z vsemi v Evropi, je bila zmaga v žepu. Od tega trenutka so na Čeferinov zmagovalni vlak z izrekanjem podpore začeli skakati še omahljivci, ki so taktično čakali, da se kot »vojni dobičkarji« postavijo na pravo stran.
Čeferinov vzpon na enega izmed treh najprestižnejših in vplivnih položajev v svetu športa – preostala dva sta predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja in predsednik Svetovne nogometne zveze – je bil bliskovit. V slovenskem nogometu je resneje deloval zgolj pet let, a pokazal talent za razumevanje športa. Čeprav je dobil več kot tričetrtinsko podporo, se zaveda, da kot predstavnik majhne države ne bi imel možnosti za izvolitev, če nogometa ne bi pretresali korupcijski škandali. Potrebovali so nov obraz z novimi idejami. Čeferin je zasedel položaj, s katerim ne bo vpliven le v svetu športa, ampak zaradi razsežnosti nogometa sega tudi na druga področja globalnega sveta.
Zapuščina Čeferina, ki doma sploh ni imel opozicije, je nov moderen nacionalni nogometni center na Brdu pri Kranju. Slovenska liga je postala prepoznaven produkt, ki ima zaradi pomanjkanja moralnih avtoritet na domači sceni tudi nekaj odklonov (Zavrč, Koper...). Kronisti bodo zapisali, da je prvi predsednik NZS v času samostojne Slovenije, ki reprezentance ni odpeljal na veliko tekmovanje, čeprav je imel na voljo kar tri kvalifikacijske cikluse in je poskušal s tremi različnimi selektorji. NZS bo do volilne skupščine, ki jo morajo sklicati v treh mesecih, vodil najstarejši izmed štirih podpredsednikov Radenko Mijatović, nekdanji nogometni sodnik.
Če se bodo odločili za kontinuiteto, bo predsednik postal eden izmed dosedanjih štirih podpredsednikov. Izjemno močan vpliv ima sodniški lobi. Vzhodno od Trojan menijo, da je po 25 letih čas za predsednika, ki ni iz Ljubljane. Ko gre za prestižne športne funkcije, se v kombinacijah vselej pojavi ime Zorana Jankovića. A najenostavnejša rešitev bi bila vrnitev Rudija Zavrla. Ima izkušnje in ugled v tujini, naslednika za naslednjih deset let pa bi izbral in vzgojil skozi podpredsedniško funkcijo.
