A otok ima smolo, da v svojih skalah skriva Modro špiljo. Svetloba v votlino vstopa pod morjem; odboj od dna ustvarja vtis, da je voda modre barve, in v temo votline meče modro luč. Čarobna lepota je od leta 1884, ko jo je "odkril" baron Ransonnet z Dunaja, cilj organiziranega turizma. Ta pa je v zadnjih letih presegel vsako mero. V sezoni se na rivo, ki ne meri več kot 100 m2 in nad katero čepi sedem kamnitih hiš, zgrne med osmo zjutraj in peto popoldne od 1500 do 2000 ljudi. Posledice so očitne. Infrastruktura, kljub temu, da jo letno posodabljajo – o tem, kako, ne bi niti izgubljali besed - ne zmore sproti zadovoljevati vseh potreb; tistih nekaj kotičkov dostopne obale med strmimi skalami okrog špilje je prepogosto v rabi kot wc. Zaliv je natrpan z barkami, tako da kopanje in plavanje do večera takorekoč ni mogoče. Tudi riva sama je polna stebrov in ograj.
Otok od tega nima nič. Prej nasprotno, izgublja privlačnost. Gre za klasičen primer turistične kolonizacije. Ki si s tem spodkopava vir lastnega obstoja. O tem, kakšna je na tak način izkušnja špilje, lahko samo sklepam. Že par let je nisem obiskala. Že takrat je vonj bencina visel nad vodo, čolni krožijo v vrsti drug za drugim, not in ven kot po tekočem traku, v špilji se zadržijo par minut, ravno dovolj za fotografiranje; hrup in bliskavice zagotovo preglasijo tišino modrine.
Izkoriščanje špilje ni v pomoč tistim redkim, ki so ostali ali pa se vrnili na otok. Iskati morajo svoj način preživetja. Eni spoštljivo do otoka in njegovih značilnosti, drugi bolj surovo, z izkoriščanjem tega, kar ponuja, ne da bi pri tem upoštevali etiko in estetiko zunaj zadovoljitve želje po zaslužku. Surovo plenjenje. Ki brez pomislekov posega v morsko dobro.
Otok je najboljša prispodoba omejenosti konkretnega prostora. Ne moremo ga izkoriščati v nedogled, ker ga zmanjka. Mera je polna, ko se izgubi čar, ko izkušnjo magičnega izpodrinejo sončarica, dehidracija, visoke cene in redar, ki ljudi s piščaljo in megafonom zganja v vrsto. Modra špilja je čarobna samo še na fotografijah.
Hrvaška obala, ki jo danes požira prekoračitev nosilne sposobnosti, je slovela po arhitekturno izjemnih letoviščih, ki so v duhu gesla "Vsi na morje" omogočala množični turizem, njihova razmestitev pa je puščala razsežna območja obale nepozidana. S tem je ohranjala naravo in dostop do izkušnje morja. Glavni investitor je bila država, ključno pa je bilo načrtovanje, s katerim se je iskalo najboljšo umestitev v prostor. Danes vlada diktatura kratkoročnih odločitev z dolgoročnimi posledicami. Pohlep je spuščen z vajeti. Diktatura zaslužka zavrača varovalke, ki smo jih razvili v preteklosti in za sabo pušča opustošenje.
Carrying capacity, nosilna sposobnost, je koncept, ki izvorno označuje velikost populacije, število osebkov katerekoli biološke vrste, ki jih lahko habitat še preživlja neomejeno dolgo, ki ga torej okolje še prenese in ob katerem še lahko vzpostavlja naravno ravnotežje. Prekoračitev ogrozi stabilnost celotnega sistema. Delna vpeljava tega koncepta v prostorsko načrtovanje je postopoma sledila knjigi Design with Nature, Načrtovati z naravo, ki jo je leta 1969 napisal Ian McHarg. To delo ameriškega krajinskega arhitekta velja za mejnik v prostorskem načrtovanju. Od takrat je bilo varstvo narave vgrajeno v razvojna pričakovanja, kmalu pa se mu je pridružilo tudi varovanje družbenih mrež in kulturnih posebnosti, krhkih v primerjavi s prevladujočim strojem produkcije profita. Lahko mu očitamo okoljski determinizem, a gre za enega prvih konceptov, povezanih z vprašanji merila: koliko je preveč, koliko je premalo in kje je meja? Z vidika rabe prostora je meja relativna; a kljub izjemni sposobnosti prilagajanja okolja in ljudi se lahko zgodi, da je v neki točki presežena.
V prostorskem načrtovanju se ta koncept nanaša predvsem na okoljsko in socialno nosilno sposobnost. Kot protiutež študijam privlačnosti prostora za razvoj posamezne dejavnosti so vpeljali študije ranljivosti, ki so presojale negativni vpliv predvidene prostorske spremembe na prostor kot celoto, z vrste vidikov, od ranljivosti ekosistema in njegove sposobnosti obnavljanja do družbenih posledic, pa tudi na spremembe krajinske ali mestne slike, tako v smislu videza kot občutij.
Tudi središče Ljubljane hodi po tanki meji svoje nosilne sposobnosti. Postaja monotono, hrupno in dolgočasno, podira se ravnovesje raznovrstnih funkcij, ki so zadovoljevale pestre družbene potrebe. Zaradi podrejanja življenjskega prostora turizmu so se začeli oglašati prebivalci središča; njihove proteste je treba vzeti resno, saj bodo drugače prisiljeni slediti storitvam, ki omogočajo vsakodnevno bivanje in ki se selijo na obrobje. Mesta, v katerih nihče ne živi, pa so zgolj kulisa in slej ko prej zagotovo izgubijo šarm, zaradi katerega vanje turisti sploh prihajajo.
Strel v koleno.
