V skladu z duhom modernizma je tudi ženska smela javno ustvarjati, s svojim ustvarjanjem služiti in javno predstavljati svoja stališča. Pa vendar pomnimo predvsem moške akterje. Pred nekaj leti šele je razstava v Moderni galeriji iz pozabe izbrskala Marto Ivanšek, večkrat spregledano ženo arhitekta Franceta Ivanška in sestro arhitekta Edvarda Ravnikarja. Pri nas se je prav ona lotila vzgajanja javnosti, kako z dobrim oblikovanjem in arhitekturo dvigovati kakovost bivalnega okolja in s tem kakovost bivanja. Ključna je bila njena vloga pri razstavno-prodajnem salonu Interier v Ljubljani, ki je slovenski javnosti predstavljal dobre sodobne načine urejanja doma na razstavah Pogrnjena miza (1962) in Sodobna oprema (1964). Helena Vurnik? S svojimi vzorci in barvami je bistveno dopolnjevala moževo arhitekturo, saj hišo na Miklošičevi poznamo prav po njih. A koliko ljudi ve zanjo?
Eileen Gray? Pionirka modernizma, ki je svoje pohištvo razstavila v Le Corbusierovem paviljonu L’Esprit Nouveau v Parizu na svetovni razstavi leta 1937. Gae Aulenti? Italijanska arhitektka, ki je v muzej prenovila pariško železniško postajo Quai d’Orsay in se po njej imenuje trg v nastajajočem novem središču Milana, Porta Nuova. Gertrude Jekyll, ki je v Veliki Britaniji, ZDA in drugod po Evropi oblikovala celo vrsto sijajnih vrtov v duhu zgodnjega modernizma? Catherine Gustaffson, leta 2008 prva krajinska arhitektka na beneškem bienalu? Vedno znova jih je treba izbrskati iz pozabe. Četudi so ustvarjale, gradile ta naš boljši svet, vse do slavne Zahe Hadid, pa se jih zgodovina komaj kdaj spomni. Naj navedem samo ta podatek: leta 1964 je newyorški MOMA organiziral razstavo in izdal knjigo Modern Gardens and the Landscape (o vrtovih in krajini v času moderne), v kateri ni bila, razen bežne omembe Gertrude Jekyll, vključena niti ena krajinska arhitektka. Leta 1984 je izšla razširjena izdaja, še vedno brez žensk. V pomembno antologijo leta 1994 je vključena le provokativna Marta Schwartz. Vloga ustvarjalk pri vzniku krajinske arhitekture znotraj modernizma je tako povsem spregledana. Pa je prav urejanje krajine, zlasti v stanovanjskih naseljih, igralo pomembno vlogo pri udejanjanju socialne ideje modernega projekta.
Gradbeništvo in arhitektura sta tipično moški področji. Nekaj zaradi narave dela, nekaj zaradi predsodkov. Moški zida. Ženska lahko opremlja prostore, ureja vrtove, zida pa lahko le gradove v oblakih. Ženske zdaj, še posebno pri nas, v to področje očitno lahko prodirajo predvsem v tandemu z moškim, možem. Krajinska arhitektura velja za nekoliko bolj feminizirano, vendar med znanimi in slavnimi prav tako prevladujejo moški. Konec koncev je tudi park najprej gradbišče, pa čeprav se pri nas mnogim zdi, da je to nekaj mehkega, manj določenega, nekaj, kar lahko od načrta do izvedbe prikroji vsak po svoje. Na gradbiščih vlada vojaška hierarhija. V njej je komaj kaj prostora za žensko, še manj za krajinsko arhitektko, odnos je največkrat pokroviteljski. Neučakani, pogosto vzvišeni navodilom kimajo, naredijo ne. Včasih nastopijo agresivno, češ, ne znate projektirati, tole je vse narobe, tega se ne da izvesti. In oglasi se dvom, globoko vsajen z ukom in vzgojo: kaj pa če je res, če res ne znam? Pri zapletenih projektih, na velikih gradbiščih mi res lahko uide kakšna podrobnost. In se v trenutku znajdem v vlogi punčke pred vsevedi. Šele ko odločevalcem na vrhu dokažem, da so načrti pravilni, da je bila izvedba slaba, popravijo. Vendar dvomim, da bi vlagatelj in nadzor stopila na mojo stran, če se jima ne bi mudilo iznebiti se skrpucala, ki sta ga sproducirali izvajalčeva poniglavost in malomarnost.
O zelenem kot nekakšnem dekorju razmišljajo bolj ali manj tudi kolegi arhitekti. Oni pač vidijo svoje abstraktno poslanstvo, ki jim, ker svetu dajejo fizično obliko, menda dovoljuje vse vedeti. Arhitektura kot totalni projekt. Od renesanse do moderne. Danes ji neoliberalna logika, ki ji ni mar za perennis in ki ima svojo lastno totalnost, spodkopava tla. Kar jo še bolj žene, da sega na mehka, »ženska« področja.
