Mesta se soočajo z resnimi problemi. München do leta 2030 pričakuje dodatnih 230.000 prebivalcev. Povečal se bo pritisk na zelene površine. Prostor je omejen vir in je zato za nadaljnjo rast mesta ob stanovanjski gradnji ključno prav načrtovanje slednjih. Zato je München pripravil novo strategijo, ki se loteva izzivov, povezanih z rastjo mesta, družbenimi in podnebnimi spremembami ter tehnološkim razvojem. Cilj je mesto za vse, tudi za še nepredvidene izzive. S tem se ukvarja oddelek za urbanistično planiranje, ki sodeluje z mestnim krajinskim arhitektom. V Lizboni ima mestni direktorat za zeleno infrastrukturo in energijo za vprašanja, povezana z načrtovanjem mesta, prilagajanjem na podnebne spremembe in z rešitvami na področju trajnostnega upravljanja že deset let za svetovalca krajinskega arhitekta.
Mnoga mesta tako krajinski arhitekturi že dolgo priznavajo ključen pomen pri oblikovanju vzdržnega mesta bodočnosti. O pomenu načrtovanja zelenih sistemov kot pomembnem dejavniku načrtovanja mest se je tako ali drugače govorilo in se v praksi počelo celo 20. stoletje. Tudi doma, kar pokaže kritični premislek domače urbanistične dediščine. Na dan konference so v MAO odprli razstavo Soseske in ulice, najdragocenejšega prispevka arhitekta in urbanista Vladimirja Braca Mušiča. Med tremi stanovanjskimi soseskami, Split 3, Maribor jug in Ruski car, izstopa prav slednja. Čeprav vse odlikuje prav projekt javnega prostora, ima ta še park, od prometa in stanovanjskih mas izolirano umetno, toda sugestivno krajino, kar je rezultat sodelovanja projektne skupine Bežan-Mušič-Starc s krajinskim arhitektom Dušanom Ogrinom.
Ljubljana je o zelenem sistemu začela razmišljati leta 1994, ko je Oddelek za krajinsko arhitekturo na Biotehniški fakulteti izdelal idejno zasnovo na temelju predvidenih potreb in prostorskih potencialov – zelenih klinov, vodotokov in Poti kot edinstvene krožne povezave. V prihodnjih letih so se načrti na MOL nadaljevali in spreminjali, ene zadeve so se utrdile, druge pa izpadle – recimo predlog za ekološko-rekreacijsko povezavo s Polhograjskim hribovjem čez obvoznico; pozidava je žal segla na severni klin, pa tudi na Barje, vendar je Zeleni sistem Ljubljane dober primer prenosa zamisli v prakso – a MOL bi morala posamezne akcije in ukrepe usmerjati k zastavljenemu cilju.
Kako to, da je v Münchnu pri ustvarjanju urbanega okolja na vseh ravneh samoumevno sodelovanje med strokama? Zakaj to, po vsej slavni urbanistični zgodovini, v Ljubljani danes ni več praksa? Si lahko dovolim pomisliti, da zato, ker iskanje konsenza upočasnjuje realizacije ad hoc odločitev? MOL ima dovolj možnosti, da bi za probleme z vso resnostjo iskala sistemske rešitve. Postavljanje dreves v korita in barvanje ulic je, milo rečeno, nespoštljivo, tako do dreves kot do ljudi, obenem, in to je ključno, pa zabriše pravi problem, problem pomanjkanja celovitega načrtovanja, upravljanja in vzdrževanja.
Z izzivi se ni mogoče soočati samo s sprotnimi odzivi. Improvizacija mora biti dobro pripravljena. V mestno tkivo integrirane zelene površine, kljub hierarhiji, ki ponavadi izhaja iz lokalnih krajinskih razmer, enakomerno razporejene v vsem prebivalcem dostopno mrežo, dvigujejo kakovost bivanja, iz česar izhaja cela vrsta koristi. To je nedavno poudarila tudi Catharine Ward Thompson z edinburškega raziskovalnega inštituta OPENspace. Poleg oblikovanja, ki pomembno vpliva na uspešnost vključevanja različnih socialnih, starostnih in drugih uporabniških skupin v rabo zelenih površin, je pomembno predvsem strateško načrtovanje kot tisto, ki v procesu sprejemanja odločitev pravočasno zagotovi prostorske vire za razvoj dostopnih, raznolikih in dovolj razsežnih zelenih površin.
Zelena infrastruktura je le nova skovanka za ponovno obujen koncept. Predpostavlja sistemsko povezanost. Žal pa njen za odtenek preveč tehnicističen pomen briše kompleksno vlogo zelenih površin. Legitimnost daje delnim obravnavam mestnega zelenja: kot rezervatov narave ali kot prostorov raznih skupnostnih praks; tudi tehnološke inovacije kot zelene stene, zelene sobe, so zgolj slabi nadomestki za bogastvo, ki ga mestu lahko da njegovo zelenje. Vse te redukcije so nesporazum. Mestno zelenje je, kot je opozoril Janez Marušič, temelj življenja v mestu, osnova družbenega okolja in posameznikovega notranjega doživljanja. Je celovitost našega fizičnega in duhovnega sveta.
