Tak strateški poseg bi bil lahko tudi bodočnost arkad ob Slovenski cesti, če seveda ne bo zmagal koncept zapiranja, ki je v nasprotju z javnim dobrim. Te arkade ne samevajo, so v javni rabi, in to ne samo za hojo od Šubičeve ulice mimo Drame do Aškerčeve. Pozornemu je hitro jasno, da bi jih bilo treba predvsem očistiti prahu in posednega smoga, v večernem času dodati nekaj več diskretne osvetlitve in že bodo, ob toku pešcev, ki ga bo porajala nova Slovenska z manj prometa tudi v južnem delu, na novo zaživele. Spet bodo privlačne za lokale in trgovine, kar bo koristilo lastnikom stavb in popestrilo arkade z oživljenimi in prenovljenimi izložbami. Mesto bo lahko (še zmerom) vstopalo v stavbe, kot je ob lexingtonški prenovi izjavil eden od arhitektov, in se bo tako lahko še naprej širilo.
Zapiranje arkad v svetu ni nikakršen arhitekturni trend. Z zapiranjem se prostor, ki je v javni rabi, oži, zato bi se moralo mesto takim predlogom upreti. Z izgonom avtomobilov s Slovenske ceste smo res pridobili kar nekaj prostora za pešce, zapiranje arkad pa nam ga zdaj spet jemlje in nas s tem ropa posebne izkušnje. Arkade – pokriti hodniki okoli trgov in vzdolž ulic – so nekakšen vmesnik med znotraj in zunaj, so čista izkušnja meje. Predvsem pa so izrazito urbano doživetje; od starogrške agore in renesančnih mest naprej so urbanistična prvina, ki gradi na paradoksni napetosti med že in še ne, na dvoumnosti med zunaj in znotraj. Človek prek arkad vstopa v stavbe in iz njih izstopa v mesto, je hkrati notri in zunaj. Praktično to pomeni, da lahko ob dežju hodi po suhem, lahko poišče senčno zavetje, lahko stoji ali pa se sprehaja pod njimi, gleda izložbe ali pa, tam vmes, kar tako postopa. Tega Ljubljana zaradi svoje relativne majhnosti nima v izobilju in bilo bi škoda, če bi še to malo izgubila.
Arkade je kot urbanistično prvino mogoče skladati v poteze in prav v tem imajo arkade ob Slovenski cesti posebno urbanistično vrednost. Potezo je v obdobju rušenja Kozlerjevega dvorca, ki je stal tam, kjer je danes Mladinska knjiga, zaradi spoštovanja do mesta potegnil arhitekt Edvard Ravnikar, da je omogočil tokove za pešce ob tedaj najbolj obremenjeni mestni žili in obenem ohranil mestne gabarite od Šubičeve do Aškerčeve. Svoj odmev imajo tudi v severnem delu, na obeh straneh Bavarskega dvora. Te arkade, narejene v duhu modernega mesta, so neločljiv del glavne mestne osi, izpeljane iz nekdanje Emone, in pomemben gradnik genius loci Ljubljane. Zdi se, da je treba ponovno poudariti, da Ljubljani pečata mesta ni odtisnil samo Plečnik, temveč predvsem urbanisti za njim. Ljubljana je zares postala mesto po drugi svetovni vojni. Takrat je gradnja sledila premišljeno in dolgoročno načrtovani podobi z oblikovanjem glavnih mestnih potez ob vpadnicah in umeščanjem ter izoblikovanjem mestnega tkiva med njimi, modernizirala pa je tudi središče. S Trgom republike je nastal simbolni in reprezentančni prostor mesta, ki se je preobrazilo na teoretičnih izhodiščih soseske, tj. organizirane stanovanjske gradnje z vsemi podpornimi funkcijami in servisi, kakršne so Ruski car, Štepanjsko naselje, Šišenska ŠS 6 in 7, BS 3 za Bežigradom. S tem se je izoblikovalo – in to je tudi ena od Ravnikarjevih zaslug – jasno zaznavne mestne predele, ki z lastno identiteto prispevajo k oblikovanju mestne podobe. V tem duhu je, ob preobrazbi nekdanje Titove ceste, stekla tudi osrednja mestna poteza z arkadami, v katero se duhovito, z lebdečim okroglim stolpom, ki zariše spomin na tloris nekdanje Emone, vključi tudi najlepši stanovanjski kompleks sodobne Ljubljane, Ferantov vrt.
To so poteze, ki so Ljubljani tudi v središču dale pečat modernosti. Arkade vzdolž Slovenske so eden od osnovnih členov urbane morfologije Ljubljane, eden njenih semantičnih kodov – so, v jeziku sodobnega urbanega vzorca, znak velemesta. Zato je tako šokantna samoumevnost predlogov za zapiranje arkad, vključno s to pri Slonu. Razkriva, da je pri tokratni prenovi mesta povsem izgubljen nekdanji družbeno konstruktivni naboj – v prenovi središča prevladujeta komercializacija in dekoraterstvo. Ob konformističnih ureditvah mestnega prostora, iz katerih seva težnja po tem, da bi vse predpisali, vse uravnali – od tega, kam prisloniti kolo, do tega, na katero stran tlaka, namenjenega gostinskim lokalom, je dovoljeno stopiti, in se zato vsaj do sedaj raznoliko mestno središče vse bolj zliva v eno in isto – so arkade ob Slovenski prispodoba časa, v katerem se je spoštovalo razlike v rabi in oblikovanju prostora in v katerem je Ljubljana še hotela biti velemesto.
