Korak stran od tega urbanega kaosa so Pompeji. Pričakujem mrtvo mesto. Začne se običajno – z iskanjem poti med skupinami obiskovalcev in z razbiranjem zemljevida. Jasna delitev na četrti, hierarhija ulic v pravokotni mreži, ki se ne meni za relief, iz anonimnega tkiva izstopajoči veliki objekti. Vstopim med areno in telovadiščem.
A potem presenečenje. Ne toliko zaradi skoraj povsem ohranjene strukture – tu so še tako rekoč vse hiše, ulice, zgradbe in trgi – temveč zaradi sledi življenja, prisotnih na vsakem koraku. Tam mera za novčiče, tu posode ljudske kuhinje, tam spet v steno vpraskano ime. Skozi sledi, ki jih je pustila vrv na vodnjaku, skozi risbe in napise na stenah se kaže vsa draž, ki je zaznamovala to mesto prvega stoletja našega veka. Sporočila zaljubljencev, opravljive opazke in citati iz Vergila, podprti z naslikanimi prizori raznih opravil, podajajo živo sliko pompejskega vsakdana. Človek zlahka začuti ljudi, njihova pričakovanja, veselja in strahove. Z zaprtimi očmi slišim prodajalce na ulici. Glasovi zdavnaj mrtvih se mešajo z babilonsko kakofonijo govorjenja živih, ki se potikajo med njimi.
Zato pa so hiše zgrajene kot oaze intime in miru. S prostori izmenjave, če jih imajo, so obrnjene na ulico, a sobe so obrnjene v atrij, ki ga obdaja peristilni hodnik. Iz vrveža ulice se umikam v tišino vrtov, v katerih sredi pergol v vodnjakih žubori voda. Poslikane stene govorijo zgodbe. Tudi tu predajanje življenju seva iz vseh kotov. Vrtovi z bujnim zelenjem, trto, sadnim drevjem, cvetjem in ptičjim petjem zbujajo čutnost. Nič čudnega, da v njih sem in tja na stenah najdemo naslikane erotične prizore, še slajše od tistih v znamenitem bordelu. Tam naslada, vsaj sodeč po majhnih, neudobnih sobah, ni mogla biti visoko kultivirana.
Arheologi še vedno raziskujejo in odkrivajo nove in nove vidike tedanje vsakdanjosti. Celo stare sorte trt vzgajajo po takratnih metodah, velik vinograd je ob Krčmi gladiatorjev, tik zraven arene. Prav iz detajlov razbirajo, kako je teklo življenje. A način tega teka se razkriva predvsem prek množice javnih stavb. Kopališča, gledališča, odeon, arena, telovadišče, pričajo o pomenu družabnega življenja. Meščani Pompejev so imeli izjemno veliko raznolikih možnosti za srečevanje in druženje. Že samo mreža javnih vodnjakov na ulicah je dokaz o visoko razviti stopnji družbene zavesti. Jedro mesta, jasno, je forum, velik, prazen trg, okoli katerega se vrstijo stebri civilnega: sodišča, templji in tržnice. Mesto je vrvelo od življenja.
Kdo ve, ali so se meščani Pompejev zavedali pretnje gore na obzorju. Mi vemo, kaj jih je pokopalo. O tem pričajo gipsaste kopije človeških trupel. V zrak presunljivo dvignjene roke in glave, ki so bržkone hlastale za zrakom. Otrok, ki se v želji po življenju v loku trga iz maminega naročja.
Vemo. A ni videti, da bi koga to kaj skrbelo. Takoj za obzidjem se nadaljuje živopisen direndaj. Antične Pompeje zapuščam skozi vrvež sodobnih Pompejev. Vse je obrnjeno k življenju. Črne gradnje lezejo navzgor po pobočjih Vezuva. Ritem vsakdanjosti vulkan očitno izloča iz zavesti. Kot da je poznavanje delovanja naravnih procesov, možnost prostorskega načrtovanja v skladu z njimi, iskanje zadovoljitve po načelu povzročanja najmanjše škode, meritve in napovedovanja, vse akumulirano znanje, v hipnem zadovoljevanju življenjske sle brez vrednosti.
Življenje gre pač dalje. Nič se ne naučimo. Nas tu pestijo poplave in plazovi, tam ljudi uničujejo tajfuni in cunamiji – a človek kar vztraja in gradi tam, kjer mu lahko spodnese tla, ga zalije voda, zasuje pepel. Dolgoročni razmislek o varstvu pri načrtovanju razvoja v prostoru ni prioriteta. Še manj, seveda, pri divji urbanizaciji. Kot vrsta težimo k temu, da takoj zadovoljimo svoje potrebe, prave in namišljene. Očitno smo res take živali, da urejamo svoje okolje, ne da bi pri tem mislili na svet.
Življenje nekega mesta, tisto, ki mu daje edinstven okus, nastaja tako znotraj racionalne kot znotraj kaotične urbane aglomeracije, če so mu le dopuščena presenečenja in niso vnaprej razrešene vse neznanke. Če so vzpostavljeni pogoji za razvoj družbenih in družabnih stikov, razmerje med anonimnim tkivom in javnimi prostori. Mesto je zmerom tudi gledališče, v katerem običajno življenje prevzema značaj drame. Na eni strani stabilnost, na drugi neprestana spreminjavost. A tudi tu, ko kaže, ponavljamo stare napake. Komercializacija družabnega življenja zatira spontane oblike. Lepo in urejeno še ni dovolj za živo. Grafiti o mestu povedo vsaj toliko kot kamen.
