Način iskanja rešitve problemov je simptomatičen: panično vpeljevanje strategij vzdržnega razvoja in veliko leporečja o participaciji. Nemoč arhitekture, da se v iskanju poetičnega aktivno sooči z družbenimi in okoljskimi problemi sodobnega sveta, je dobro pokazal že arhitekturni bienale v Benetkah leta 2010: na eni strani umik v sanjsko drsenje skozi Arsenale, na drugi svet iz Jarmushevega filma Večna ljubimca, v katerem se izobčena posameznika potikata po temačnih prostranstvih Detroita oziroma tistem, kar je od Detroita po krizi ostalo. Strohneli in s plevelom obrasli Detroit v filmu je mogoče brati kot prispodobo propada urbanosti, a tudi kot prispodobo slovesa od kulture kot temelja človeškosti. Ironično, najbolj človeška sta vampirja, čuvarja vrhunskih dosežkov civilizacije.
Krajinsko načrtovanje zagotovo lahko ponudi odgovore na pereča vprašanja prostorskega in družbenega prestrukturiranja, saj je vanj varovanje okolja že inherentno vgrajeno, pa tudi ukvarja se s procesi in spremenljivostjo. Mesto je najprej delujoči sistem, sestavljen iz habitatov grajenega in odprtega prostora, in šele nato likovna kompozicija prostorskih struktur s simbolnimi pomeni.
Že strategija prostorskega razvoja RS je zaznala, da ima širjenje mest navzven svojo ceno. Ne le zato, ker je v mestih vedno več opuščenih površin, temveč tudi zaradi škode, ki jo okolju povzročajo razpršena gradnja in nove infrastrukturne povezave; vse to ogroža orno zemljo za pridelavo lokalne hrane in pitno vodo. Mesta so začela rasti navznoter, tako kot to zdaj v stiski načrtuje tudi Trento, kar pa bo zagotovo spodbudilo potrebo po varovanju in razvoju odprtega prostora v mestu. Detroit se, po začetnem šoku, počasi spreminja v novo obliko vrtnega mesta, prihodnost Trenta je še nejasna; koristilo bi, da bi na opuščena zemljišča pogledali kot na potencial za razvoj mestne krajine v ekološkem, socialnem in ne nazadnje tudi v oblikovnem smislu – ritmični predahi v kaotični gostoti raznorodnih objektov bi soustvarjali njegovo izjemnost. Ne glede na to, kako gledamo na krajino v mestu ali na tisto, ki mesto obdaja, ne moremo spregledati dejstva, da je tudi krajina pogon in razlog rasti mest. Tudi na podlagi tega je lahko odgovor na Riccijevo vprašanje pritrdilen.
Kaj pa Ljubljana? Ljubljana je srečno mesto. Vloge načrtovanja mestne krajine so se zavedali njeni načrtovalci, še preden sta krajinski urbanizem in zelena infrastruktura postala trend. Zeleni sistem Ljubljane so družno gradili urbanisti in krajinski arhitekti. Zato je Ljubljana že ves čas, kar jo poznam, »najlepše mesto« na svetu. Pametno urbanistično načrtovanje, ki je prepoznalo potencial njenega krajinskega okvirja in se odzvalo na posebnosti raznolikih delov zaledja, je, skupaj s socialno usmerjeno stanovanjsko gradnjo po principu sosesk, mestu nastavilo poteze, ki še danes opredeljujejo njegovo podobo in omogočajo visoko kakovost bivanja. Vsaka vizija prihodnosti pa je zaradi negotovosti že v kali distopična. Zato je tudi razumeti, da se, čeprav z najboljšimi nameni, »najlepše mesto« danes tako narcisoidno ukvarja s svojim središčem, saj so obnove tlakov in urejanje gredic oprijemljive zadeve, s katerimi lahko ustvarjamo vsaj navidezni red. Že takoj v prvem obroču okoli centra pa prizadevnost olepševanja in težnja po vzpostavljanju reda popustita, četudi tudi drugi deli Ljubljane potrebujejo sistemsko obnovo in razvoj javnih prostorov. Pred očmi nam izginjajo odprti prostori sosesk, ki so bili najkakovostnejši vidik »stanovati v Ljubljani«. Reševanja problema se prebivalci lotevajo na različne načine, tudi zelo sporne, ki izhajajo iz zagrajevanja »mojega« na škodo drugih. Zelene prostore nadomeščata asfalt in beton. Nazoren primer so soseske v Šiški, pa Savsko naselje, pa BS3, ki zaradi vedno večjega števila avtomobilov, ki si prilaščajo »zelenice«, pokajo po šivih, kar zmanjšuje vrednost vsebinsko in glede na starostne skupine smiselno razčlenjenega odprtega prostora. Štepanjsko naselje in Fužine rešuje samo še izjemna lega ob Ljubljanici z lahkim dostopom do Golovca. Tako kot nad pozidavo tudi nad spreminjanjem zasebnih »zelenih« zaplat v parkirne prostore ni sistemskega nadzora, ne glede na to, ali se pojavlja ob »navadnih« ali ob objektih izpričane arhitekturne vrednosti, čemur smo priča tako na Barju kot v Šiški pri Plečnikovih cerkvah.
Zato je skrajni čas, da Ljubljana pogleda čez rob svojega ožjega središča. Po drugem krogu jo čakata tudi tretji in četrti krog, saj se še vedno, in to brez reda, širi tudi navzven. Gradnja v zaledju, zlasti na Barju in v Sostrem, bistveno posega v identiteto Ljubljane kot prijaznega mesta in uničuje potencial za njen specifični razvoj.
