In prav ta stik, dotik, skozi katerega se zgodi takšna ali drugačna izkušnja ponujenega umetniškega »objekta«, se zdi v sodobnosti vse bolj otežen, možnost njegove polnosti omejena – in to seveda ne le pri konzumiranju kulturno-umetniških produktov. V preobilju podob, informacij, dogodkov, idej, naukov, vsiljenih predstav in pričakovanj je pravzaprav že kar težko ohranjati resnično občutljivost. Vse manj razločni hrup digitalno še dodatno pomnoženih impulzov deluje kot neke vrste anestetik; marsikoga iz pasivnega spremljanja valeče se gmote vedno novih (toda še zdaleč ne nujno dejansko pomembnih) podatkov predramijo le razne skrajnosti, nenavadnosti, bizarnosti. In tako se verjetno tudi umetniku, sploh če njegovo delo ni izrazito ekscesne narave, med drugim zastavlja naslednje vprašanje – kako pritegniti tisto pristno pozornost vse bolj vase umaknjenega poslušalca, gledalca ali obiskovalca, kako ga pripraviti do tega, da začne dejansko čutiti in misliti to, kar mu je dano v doživljanje?
Odgovorov je najbrž skorajda toliko, kot je umetnikov oziroma producentov, in segajo od natančno premišljenih strategij do preprostega zaupanja v moč umetnosti; hkrati pa je lahko že samo iskanje ustreznega odgovora neke vrste »program« ali »artefakt«. Precej dober zgled za to morebiti ponuja ravnokar končani festival sodobnih scenskih umetnosti Mladi levi; ta prireditev, ki se bliža dvema desetletjema obstoja, si je za programsko izhodišče resda vzela predstavljanje mlajših, še ne nujno uveljavljenih ustvarjalcev s širokega področja aktualnih uprizoritvenih praks (in se od tega temelja občasno tudi odmaknila), toda občutek je, da je v svoji – niti ne vselej enako neposredno izraženi – naravnanosti vedno merila onkraj preprostega nizanja bolj ali manj posrečeno izbranih produkcij z vsega sveta; natančneje, v bistvenih zastavkih je segala v smeri razširjenega premisleka razmer(ij) in premikanj znotraj družbe, ki bi ga nemara lahko povzeli prav kot nenehni, trajni poskus iskanja izgubljene ali »pozabljene« občutljivosti – zase, za druge, za svet – oziroma odpiranja možnosti za njeno ponovno vzpostavljanje.
Seveda so Mladi levi dileme vsakokratnega trenutka vseskozi poskušali loviti (oziroma to še vedno počnejo) na več ravneh, tako skozi zasnovo samega programa kot z raznimi vzporednimi projekti in pobudami, ki bi jim težko pripisali (zgolj) umetnostni predznak, v preteklosti pa so na primer segale vse od različnih oblik revitalizacije (degradiranih objektov, skupnostnih odnosov, javnega prostora) do poskusov vključevanja tistih, ki so se iz različnih razlogov znašli zunaj osrednjega toka družbe, do apatičnosti preobjedene sladkega niča. Med bolj izpostavljenimi poudarki letošnjega nabora je bilo tako denimo vprašanje občutka nemoči posameznika pred »strukturnim« nasiljem in cinizmom »sistema«, ki se kaže tako v krizah identitete ali umikanju v zasebnost kot v pretresljivih, še preveč univerzalnih zgodbah pregnancev in sodobnih sužnjev; obenem pa je festival – kot vselej – poskušal misliti alternative takšnemu »stanju stvari« ter odpirati prostor drugačnim pogledom, tudi takšnim, ki ugotavljajo, da bo moral človek za preživetje vendarle stopiti s svojega namišljenega mesta v središču sveta. Povedano drugače, »trajnostno naravnanost« Mladih levov v raziskovanje novih oblik solidarnosti in sobivanja lahko vsaj v nekem smislu razumemo tudi kot vztrajen trud za oblikovanje pogojev, v katerih bo znova mogoč tisti resnični dotik. Nemara je prav to tisto, kar ohranja ta festival tako živ.
