Vojske, milice, orli, levi in Alahove sablje
Alep, ki je drugo največje mesto v Siriji, je razdeljen na pol in obkoljen. Dva milijona ljudi je ujetih med mestne frontne črte, ki so neprehodne, vojaki na njih pa nepredvidljivi. Na eni strani mesto obvladujejo milice in redna vojska ostankov sirske države pod vodstvom Bašarja al Asada. Nastopajo pod imeni, kot so puščavski sokoli, viharni orli, vojska zvestih, ščiti levovega brloga, nacionalne obrambne sile, in podobnimi junaškimi oznakami ob sirski državni zastavi.
Na drugi strani je zavezništvo islamističnih in laičnih milic, ki delujejo pod skupnim imenovalcem uporniške vojske. Kakšna so razmerja med njimi, je vedno nekoliko tvegano pojasnjevati. Znotraj fronte med drugim potekajo resne polemike, ali je Džabhat al Nusra res prekinila stike z Al Kaido, ki jo še vedno vodi Bin Ladnov partner Ajman al Zavahiri. Zavahiri je al Nusri omogočil preživetje, ko jo je hotel Abu Bakr al Baghdadi nasilno vključiti v svoj kalifat. Potem ko je al Nusra izgubila bogato provinco Dir es Zur, je južno od Alepa delovala vzporedno z uporniki, čeprav je bilo njeno razmerje z njimi vedno pogojno. To je eden od bolj preprostih vozlov uporniške vojske. Notranja razmerja med Kurdi, sunitskimi verskimi milicami, svobodno sirsko vojsko in pahljačo vzporednih milic so zares zapletena.
Boj med vsemi poteka na robu ozemlja, ki ga obvladujejo enote Islamske države pod vodstvom kalifa Abu Bakra. Med njimi se premikajo še milice, ki delujejo samostojno in občasno prehajajo z ene strani na drugo, in množice ljudi, ki se umikajo pred njimi. Vprašanje je, kam lahko sploh še gredo. Že mreža vojaških in paravojaških enot, v katero so ujeti, je dovolj gosta. Za milicami pa so na eni strani posebne enote različnih rodov ameriške vojske in obveščevalnih služb ter letalstvo polovice sveta. Poskušajo delovati diskretno kot svetovalci ali nevtralni organizatorji, vendar so od Iraka čez Kurdistan do Sirije vpleteni kot ena od milic v konfliktu. Iz zraka so gospodarji polovice sirskega ozemlja. Na drugi strani so ob sirskih državnih silah na zemlji in v zraku ruski vojaki, ki nastopajo v svojih uniformah kot odkriti zavezniki Bašarja al Asada v vojni z vsemi preostalimi. Na vsaki strani labirinta sirskih enot vseh barv in kalifovih prostovoljcev so razporejene Rusija in ZDA z oborožitvijo, ki od daleč daje vtis manjše svetovne vojne.
V teh razmerah je civilistom res težko živeti. Samo v Alepu je obkoljenih dva milijona ljudi, ki si zares želijo, da bi bili kje drugje. Obkoljenih je petkrat več ljudi, kot jih je bilo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja v Sarajevu, podvrženi so hujšemu vojaškemu nasilju, vojna pa traja dlje od vojne v Bosni. Spopad po nekaj letih vzbuja vtis večnega konflikta, v katerega so se vključile sile iz vseh drugih vojn. Vtis je pravilen. V tej vojni je najti imena enot in tudi vojakov, ki so bili leta 1980 aktivni že v veliki vojni med Iranom in Irakom.
Sredi poletja se je v Evropi oživil strah, da bodo na jesen čez Balkan ali Italijo v središče celine ponovno prišle nove kolone beguncev iz Sirije in Iraka. Na različnih koncih Evropske unije poteka mobilizacija za njihovo zaustavitev ali preusmeritev. Drugega oktobra bo madžarska vlada izvedla referendum, ki ji bo dal pooblastila, da zavrne prerazporeditev tudi majhnega števila beguncev iz drugih članic EU. Države vzhodne Evrope pripravljajo zakonodajo, ki bo preprečila tudi samo fantaziranje o tem, da bi ljudje, ki bežijo pred vojno, tam lahko dobili zatočišče. V jeziku naravnih katastrof pričakujejo nove valove cunamija beguncev.
Ljudje ne bežijo pred vremenom
Zaskrbljenost ne temelji na meteoroloških predvidevanjih. Pozimi se je govorilo, da se bodo begunske poti odprle takoj, ko se bo vreme dovolj otoplilo in morje umirilo, tako da bodo čolni iz Turčije lahko pluli na grške otoke. Begunci pa so prihajali samo pozno jeseni in v začetku zime. Potem so se, kot bi odsekal, zaustavili na periferiji evropskega kontinenta. Tudi ko se je ponovno otoplilo, so čez meje prihajali samo še posamezniki. V najbolj toplih mesecih leta je bila balkanska pot polna zgolj turistov in migrantskih delavcev v zahodni Evropi, ki so v obratni smeri odhajali domov na počitnice. Vendar ne gre imeti iluzij, da je zgodbe konec. Kraji, iz katerih so zbežali, so še vedno sredi vojaških operacij, ki se ne krčijo, ampak dobivajo vedno širše razsežnosti.
Ljudje ne bežijo pred vremenom. Ne zaustavijo jih leden dež in snežni zameti v hribih. Ko se odločijo, da je treba iti, gredo. Najprej moški, da utrejo pot, za njimi pa ženske in otroci. V kontinentalnem delu Evrope sta jih blokirali dvojna ograja iz bodeče žice na makedonsko-grški meji in pogodba med EU in Turčijo. Globoko v zaledju so Slovenija, Madžarska in Avstrija postavile svoje pregrade.
EU je med sabo in posledicami vojne, v kateri sama sodeluje, postavila zid, ki na prvi pogled deluje dovolj trdno. Turčija je bila pripravljena za obljubo o brezvizumskem režimu za turške državljane in sofinanciranju režijskih stroškov vzdrževanja taborišč svojo policijo in vojsko uporabiti kot pregrado za omejevanje gibanja v smeri kontinentalne Evrope. Begunce je zadržala v taboriščih v južni Turčiji. Tudi začasni prehodni centri v Grčiji so se razvili v begunska taborišča. Obrambni zid v Makedoniji je stalna neprehodna ovira, Turčija je kljub poskusu državnega udara in množičnim aretacijam še vedno pripravljena zadrževati promet, če se bo EU držala svojih obveznosti iz pogodbe. Ladje zavezništva Nato so na morju, da podprejo operacije evropskih protibegunskih institucij na zunanjih mejah Unije. To bi moralo delovati. Bodeča žica in meddržavne pogodbe so trdne institucije, begunci pa so krhka bitja brez države in zaveznikov. Proti sebi imajo članico zveze Nato z drugo najmočnejšo vojsko v zavezništvu in kombinirane policijske sile sedemindvajsetih članic EU in Velike Britanije. Zmagovit argument za izstop Velike Britanije iz EU je bil strah pred begunci, tako da na tem področju ne gre pričakovati zmanjšanja navdušenja nad integrirano politiko ali sodelovanjem evropskih represivnih organov.
Begunci v tej konstelaciji nimajo nobenih možnosti. Od kod torej zaskrbljenost, da bodo vlaki in avtobusi ponovno polni, ob mejah pa bomo gledali kolone ljudi, ki v dežju korakajo ob meji? To je podoba, ki je Evropa ne mara videti na svojem ozemlju. Z ljudmi, ki se utapljajo v Sredozemlju in jih italijanske vojaške ladje odložijo na Siciliji, lahko živi. Grozo vzbujajo kolone med Idomenijem in Šentiljem, ki pa se zdaj zdijo praktično onemogočene.
Letala letijo že trideset let.
Zakaj potem strah pred novimi valovi? Odgovor je morda preprostejši, kot se zdi. Zato, ker je na drugi strani zares težko živeti, vojna pa se razvija v smeri, ki nakazuje, da morda tam sploh ne bo več mogoče živeti. Evropa o vojni nekaj ve. Stavek, da kontinent od druge svetovne vojne naprej živi v miru, zahteva nekaj vratolomnih geografskih preskokov. Odmisliti je treba vsaj vojno v Bosni in verjeti, da sodišče v Haagu sodi zaradi vojnih zločinov, ki so se zgodili na neki drugi celini. Zadnja vojna na evropski celini se je končala leta 1995, sodišče pa ljudem še vedno sodi in proizvaja vedno manj razumljive obsodbe. Spomin na vojno ne zbledi tako hitro. Sodobno politiko balkanskih držav v mnogočem določajo spopadi iz druge svetovne vojne. Na plaži Omaha v Normandiji se vsakih deset let vedno znova srečajo predsedniki in kralji držav, ki so leta 1944 izvedle izkrcanje zavezniških sil v Evropi. Med veliko vojno, v kateri so ameriški zavezniki z ene strani in sovjetska vojska z druge skupaj prodirali proti Berlinu, so jugoslovanski narodi in narodnosti pobijali drug druge, sodelovali z nemško vojsko ali se borili proti njej. Kdorkoli misli, da spopad med domobranci in partizani iz leta 1944 določa njegov svetovni nazor leta 2016, bo razumel, da v Siriji ni prišlo zgolj do nesporazuma, ampak do resnične vojne, ki bo trajala, dokler nekdo ne zmaga, nekdo drug pa bo dokončno poražen. Spomin na vojno pa se bo vlekel desetletja. Zelo veliko ljudi pred tem hoče zbežati. Spopad je že zdavnaj presegel dimenzije lokalne vojne in vključuje tako raznorodne države, kot so Avstralija, Maroko, Danska, Katar in Turčija. Vsa letala sveta letijo nad Sirijo in Irakom. To pa je zgolj zadnji spopad v neskončni vojni, ki na različnih bojiščih traja že od leta 1980, njena najsodobnejša izvedba pa se je začela leta 1990 s prvo ameriško vojno z Irakom, nadaljevala z invazijo leta 2003 in v resnici nikoli končala. Letala so bila nad tem nebom v gostih jatah že velikokrat.
Drugega avgusta je skoraj neopaženo šla mimo 26. obletnica operacije Puščavska nevihta, ki je iraško vojsko Sadama Huseina pregnala iz Kuvajta. Sadam je narobe razumel, kaj mu, v skladu s stališči tedanjega predsednika Amerike Georga Busha, govori njegova veleposlanica v Bagdadu, in je zasedel Kuvajt. Irak je država z neskončnimi zalogami lahke nafte, zato se je iraškemu predsedniku zdelo, da mora svoja naftna polja razširiti s kuvajtskimi. To je naredil zato, ker je bil prepričan, da so mu arabske države dolžne. Leta 1988 se je končala osem let trajajoča vojna med Irakom in Iranom. Sadam je leta 1980 narobe presodil, da je zaradi Homeinijeve šiitske revolucije Iran šibak in da si bo zlahka prisvojil naftna polja v okolici Ahvaza in na otoku Karg. Napadel je z vso silo do zob oborožene države in ni prišel nikamor. Iran je sicer res bil v hudi stiski zaradi revolucije, vendar so Iranci Sadama ustavili takoj za mejo in ga tam zadrževali osem let. V tej vojni so vse arabske države stopile na stran Iraka in ga zalagale z orožjem. Samo ena arabska država je postala zaveznica Irana. Sirija Hafeza al Asada ni stopila na stran Sadama Huseina, ampak je podprla Iran imama Homeinija. Ta opomba iz zgodovinskih knjig ima še danes vpliv na potek spopadov vsega sveta s kalifatom in državljanske vojne v Siriji.
Rusi, Iranci in Američani
Bombniki Ruske federacije so ta teden poleteli iz vojaškega letališča v Hamadanu na zahodu Irana in v zavezništvu z Bašarom al Asadom bombardirali cilje kalifata in upornikov. Do zdaj so morali bombniki opraviti dolgo pot iz Rusije in se tja tudi vrniti. Oporišče v bližini iraške meje jim omogoča veliko večjo manevrsko avtonomijo. To je prvič, da je Iran dopustil uporabo svojega ozemlja kot vojaškega oporišča tuje sile. Tega niso storili zaradi Rusije ali potrebe po uničenju kalifata. Vrnili so dolg, ki ga je svojemu sinu Bašarju kot politični kapital pustil njegov oče Hafez al Asad. Že iraško-iranska vojna je bila uničevalna. Na bojišču je ostalo milijon vojakov. Okoli Homeinijevega groba na zadnji južni postaji teheranske podzemne železnice so cele aleje mučenikov. Eden za drugim ležijo grobovi iranskih vojakov, ki so padli na meji z Irakom.
Od leta 1980 naprej celotna regija ni poznala več kot nekaj mesecev miru. V prvi zalivski vojni leta 1990 so Sadama za zelo visoko ceno potisnili iz Kuvajta. Ko se je iraška vojska po cesti številka 80 umikala iz Kuwait Cityja v Basro, so britanska in ameriška letala bombardirala kolono gostih vozil vojske, ki je že predala osvojeno ozemlje. V eni noči so uničili dva tisoč tankov, oklepnikov in tovornjakov ter ubili deset tisoč vojakov. V arabskem spominu je pot ostala zapisana kot avtocesta smrti. Potem ko so iraški vojaki izropali kuvajtsko prestolnico, so njihovi poveljniki pobegnili nazaj v Irak, njih pa so na poti domov kot glinaste golobe pobijali iz zraka.
Avtocesta smrti je bila zadnje dejanje prve iraške vojne. George Bush je ob posnetkih naslednji dan razglasil prekinitev sovražnosti. Vendar je bil Irak podvržen režimu vedno strožjih sankcij in je naslednjih trinajst let živel pod grožnjo ponovnega napada. Iračani niso imeli rezervnih delov za avtomobile, industrija je postopoma propadala, ker starih strojev ni mogla zamenjati z novimi, bolnišnice pa so bile brez zdravil, ker so sankcije preprečevale uvoz vsega, kar bi lahko bilo uporabljeno tudi v vojaške namene. Ker tudi vojake včasih boli glava, v Bagdadu ni bilo mogoče dobiti aspirina. Nebo so nadzorovala ameriška letala, leteti pa ni smelo nič iraškega. Zato je pot med Amanom v Jordaniji in Bagdadom trajala šestnajst ur. Edino uporabno prevozno sredstvo je bil avtobus. Iraške oborožene sile so bile zreducirane na obubožano vojsko države tretjega sveta. Zato so se v drugi zalivski vojni zavezniki lahko sprehodili do Bagdada skoraj brez izgub. General Edward Atkeson, ki predava na Inštitutu za kopensko vojno, je v prvih dneh invazije med analizo operacij opozoril, da je lahkotnost, ki je sevala iz uradnih poročil, varljiva.
»Kampanja se z vso upravičenostjo imenuje strah in groza. Hitro prodiranje tankovskih enot in sistematično uničevanje vojaške in politične infrastrukture iraškega režima je zelo resnično. Le da vojna ni tako elegantna, kot je videti na televiziji. Vojaki v bitki streljajo na vse, kar se premika v napačni smeri. Tudi na svoje ljudi. Slišite eksplozije, ne pa tudi krikov ljudi pod njimi. Ne vidite letalskih in helikopterskih operacij levo in desno od tankovskih kolon, ki počistijo z vsem, kar bi se lahko upiralo. Večina tega, kar vidite, bolj ali manj drži, vendar veliko od tega, kar se dogaja, ne vidite. Mesta pa letala nenehno bombardirajo. Ameriška premoč je zelo resnična.«
Tako so vojno videli Iračani. Irak ni imel nobene druge možnosti, kot da se vda. Vendar je general tudi ob tem imel svoje pomisleke. Med bosansko vojno je vodil ameriško obveščevalno službo v Evropi in je vedel, da se z vojaškim porazom sovražnosti ne končajo. Še preden se je vojna dobro začela, ga je skrbel njen konec. »Če so odločijo, da se bodo borili, bodo vse njihove vojaške enote v nekaj dneh uničene. Če se umaknejo v mesta in se ne bodo borili na odprtem, pa se vojna lahko zavleče.«
Vdajo iraške vojske so Američani razumeli kot priložnost, da odpustijo vse državne uslužbence in vojaški kader, državo pa prepustijo plemenskim poglavarjem in verskim milicam. Tri milijone članov iraškega srednjega razreda je pred kaosom pobegnilo v Sirijo. Najbolj očiten proizvod velike vojne za svobodo in demokracijo je bil kalifat, ki je zavzel tretjino Iraka in skoraj polovico Sirije. Njegovo vojsko sestavljajo versko navdahnjeni pripadniki iraških milic, oficirji vojske Sadama Huseina, pripadniki sirskih verskih milic in trideset tisoč prostovoljcev iz Evrope. Ob državljanski vojni med svojimi milicami, regularno vojsko, svobodnimi strelci iz sosednjih arabskih držav, različnimi strujami uporniške vojske in mednarodnimi terorističnimi organizacijami so Sirci dobili še to fantazijsko tvorbo. Na vse skupaj se je vezala globalna koalicija, ki jo vodijo Američani. Ta se je odločila, da bo Sirce osvobodila Asadove države, tako kot je Iračane osvobodila Sadamove države. Rusi so se odločili, da podprejo Asadovo državo in da so vsi drugi teroristi, tako da sta Rusija in ZDA na nasprotnih straneh fronte, čeprav hkrati trdita, da nista v vojni. V sklepih z zadnjega vrha v Varšavi se je v 96. točki v vojno neposredno vpletel tudi Nato. »Upoštevajoč nevarnost, ki jo IS/Daeš pomeni za vse naše narode in prebivalstvo, se načeloma strinjamo, da povečamo prispevek zavezništva k naporom globalne koalicije, tako da bomo omogočili neposredno podporo z letali Awacs.«
Težko je kjerkoli na svetu najti državo s solidno oborožitvijo, ki ni vpletena v vojno. Glavne bitke za Mosul, Rako in Alepo pa šele pridejo. Kogar skrbijo begunci, je lahko pomirjen. Prišli bodo. Vsi normalni ljudje bodo iz tega pobegnili. Vprašanje je samo, kam lahko gredo.
