Več kot samo ime gospod Zakaria ni želel razkriti. »Bežimo pred Asadom. V Homsu imamo še sorodnike. Lahko bi se jim kaj zgodilo,« je razložil in ponudil vrečko z arašidi. »Našo hišo so zbombardirali.« Desno dlan je spustil na tratico, da je pokazal, do kod se je hiša zrušila. »Asad, to je mafija,« je rekel. »Morali smo zbežati.«
Zakaria pravi, da je bil med sorodniki edini, ki je lahko zbral denar za beg. Sam je podjetnik, v Siriji je vodil trgovske posle z živili. Nabralo se je nekaj denarja. Drugi sorodniki, ki nimajo denarja, so morali ostati.
»Plačali smo tri tisoč evrov za vsakega,« je pokazal na odrasle člane obeh družin.
»In otroci?«
»Otroci lahko gredo zastonj. Vse je organizirano,« je pojasnil Zakaria. »Iz Sirije v Turčijo, iz Turčije v Bolgarijo, iz Bolgarije v Srbijo. Na poti smo petnajst dni in doslej smo imeli srečo. Zdaj čakamo na klic, da nas pošljejo iz Srbije na Madžarsko.« Zakaria pravi, da so imeli vmes nekaj napetih dni. »Čez Turčijo so nas vozili v zaprtem avtomobilu. Nič nismo videli. So bile na poti gore, morje?«
»In v Bolgarji?«
»V Bolgariji smo bili dva dni zaprti v neki hiši. Morali smo biti čisto tiho,« je položil prst na usta. »Bolgarija ni enostavna.«
»Zakaj niste šli skozi Grčijo?«
Mož je zavzdihnil. »V Grčijo je lahko priti,« je menil. »Malo se pelješ s čolnom. Ampak tam je zdaj preveč beguncev. In vse meje so zaprte. V Bolgariji je težko, ampak vsaj lahko prideš čez.«
Begunci kot lovska trofeja
Da je v Bolgariji težko, je mantra, ki jo ponavljajo vsi begunci. Ta južnobalkanska dežela, obdana z gorami, slovi kot območje, kamor ne greš, če ni nujno.
Lani vse leto, ko so begunci prihajali čez Grčijo in Makedonijo, so tisti, ki so prej poskusili potovati čez Bolgarijo, humanitarnim delavcem in novinarjem pripovedovali o brutalnosti bolgarske policije. Gospoda Abdurahmana, prav tako iz sirskega Homsa, ki smo ga julija lani srečali v srbski Subotici, so denimo v Bolgariji policisti oropali. »Vzeli so mi telefon in denar in me vrnili nazaj v Turčijo,« nam je opisal svoj poskus prihoda v Evropo. Potem je šel raje čez Makedonijo.
Begunci o Bolgariji pripovedujejo kot o deželi ropov – begunce poleg policije oropajo tudi »običajni« roparji ter tihotapci – in pretepov. Veliko humanitarnih poročil je pripovedovalo o zlomljenih rokah in rebrih tistih, ki so jih na meji ujeli. Enega begunca iz Afganistana je lani bolgarska policija na meji s Turčijo tudi ustrelila. Letos je v novicah postal legendaren tudi bolgarski »rambo« Dinko Valev iz vasi Jambol ob turški meji. Tetoviran mišičnjak s prijatelji patruljira ob meji, lovi begunce, jih zveže, jim obraze zarine v tla in se s trofejo fotografira.
»Kot veste, Bolgarija gradi na meji s Turčijo zid. Jasno je, da naša država za begunce ni privlačna,« je minuli četrtek v Sofiji, glavnem mestu Bolgarije, povedala Albena Dobrachka, predsednica organizacije Spoc, ki pomaga beguncem. »Na meji smo imeli tudi smrtne primere. Poleg ustreljenega begunca je en begunec pozimi zmrznil. Neki šestnajstletnici je med potjo skozi divjino zmrznila noga in so jo zdravniki morali odrezati. Primeri so tragični. Begunci vedo tudi, da razmere v begunskih centrih pri nas niso dobre. Vsi si želijo oditi naprej.«
Tudi v Spocu opažajo, da se begunci Bolgarije bojijo. Večina jih zato uporablja tihotapske poti in le redko se odločajo za samostojno prečkanje njenega teritorija. Zato je tudi o številkah težko govoriti. Uradno policija v zadnjih tednih ujame nekaj sto beguncev na teden. Neuradno jih Bolgarijo prečka med dvesto in tristo na dan.
Čez mejo prihajajo ponoči in naslednji dan so v Sofiji. Tu se je v okolici mošeje Banja Baši v centru mesta ustvarilo prehodno območje za migrante.
»V Bolgariji smo zdaj tri dni. Čakamo, kdaj bomo lahko odšli naprej,« je v senci za džamijo dejal Jamal Naser, mladenič iz Jalalabada v Afganistanu. Obkrožen je bil s skupinico prijateljev, s katerimi potuje. »Spimo tu v bližini,« je pokazal čez cesto. Na območju med Levovim mostom in Ženskim pazarjem v centru Sofije je soseska, ki pripada migrantom. Tu lahko begunci najamejo sobe in dobijo informacije, kako naprej. Po ulici pred mošejo Banja Baši poteka pot z vzhoda na zahod.
Vzame jih noč
Jamal Naser je povedal utečeno zgodbo: na poti iz Afganistana so dva meseca. Veliko so prehodili, vozili so jih tudi z avtomobili. Za pot čez Iran, Turčijo, Bolgarijo, Srbijo, Madžarsko in Avstrijo so plačali že v Afganistanu – 5000 ameriških dolarjev na osebo. Tihotapci jim »garantirajo« prihod do nemške meje, od tam naprej se bodo morali znajti sami. Nekateri gredo v Nemčijo, drugi v Anglijo ali Francijo. Pripovedi beguncev kažejo, da je po zaprtju evropskih meja tihotapski posel ponovno vzcvetel. Begunci ob plačilu dobijo navodila za pot, tihotapcem pustijo svoje telefonske številke in v vsaki državi, v katero pridejo, jih prevzame nov lokalni »agent«. »Govorimo z res veliko begunci in kot kaže, so na bolgarskem delu poti glavni tihotapci kar Bolgari, ne tujci,« pravi Albena Dobrachka.
Bolgarski aktivist, ki ni želel biti imenovan, nam je v Sofiji povedal še, da je v tihotapski posel vpletena tudi bolgarska policija. Zlasti prečkanje meje s Srbijo je dogovorjeno: begunci dobijo zeleno luč za prehod, ko je v nočni izmeni »pravi« komandir, ki bo na meji zamižal na eno oko. Na mejo s Srbijo je sicer evropska agencija Frontex, ki je zadolžena za varovanje meja, podobno kot na grško-makedonski meji razporedila tudi okrepitve z madžarskimi in nemškimi policisti. A na nekaterih območjih, kot je meja pri srbskem Dimitrovgradu, teh enot ni. Tu vsako noč pred mejo ustavljajo tihotapski avtomobili in skupine beguncev hodijo čez travnate vrhe ter se spuščajo v dolino reke Nišave na srbski strani meje. Včasih si najdejo zatočišče v mestu, večkrat takoj nadaljujejo pot do Beograda.
Kot je mogoče razumeti razmere na jugu Evrope po zaprtju meja, tam deluje perpetuum mobile: države od EU dobivajo (finančna) sredstva za varovanje meja s tehničnimi ovirami, za patruljno opremo, termovizijo in za birokratski aparat, ki obravnava ujete begunce. Na drugi strani se v skorumpirane žepe steka delež milijardnega zaslužka tihotapcev. Ta je visok ravno zaradi ovir na mejah.
Lydia Staikova, bolgarska prostovoljka, ki zastopa pravice beguncev, nam je pojasnila, da je približno polovica registriranih beguncev ujetih na turški meji, polovica pa na meji s Srbijo. Tiste, ki jih ujamejo na turški meji, vračajo v Turčijo. S srbske meje pa jih vračajo v notranjost države. Tiste, ki so že v državi, na ulicah Sofije, policija večinoma pusti pri miru.
Nekateri v Bolgariji prosijo za azil in med čakanjem, ko so prosti, nadaljujejo pot. Po informacijah našega vira pa v zadnjem času policija tudi tiste, ki ne zaprosijo za azil, spusti, da gredo naprej. »Vsem je v interesu, da odidejo,« pravi naš sogovornik. »Odkar je nemška kanclerka Angela Merkel izrekla ’vabilo’ beguncem, nihče več ne čaka v Bolgariji,« pravi tudi Lydia Staikova.
»Šli smo pod tremi bodečimi žicami«
Nekatere, ki so iz Bolgarije že odšli in niso imeli sreče z registracijo, pa so evropske oblasti tja tudi vrnile. Kurdska družina Yawar Asaad iz Kirkuka v Iraku je tako v Sofiji že drugič. Vmes so bili na Finskem. »Lani avgusta smo bili prvič tu in so nas ujeli,« je pred azilnim centrom Ovcha Kupel v Sofiji povedal glava družine Omar Yawar Asaad. »Potem smo šli naprej čez Srbijo in Madžarsko – peš smo se splazili pod tremi vrstami bodečih žic – na Finsko, kjer imam brata.« Finske oblasti se z njihovim prihodom niso strinjale in pred tremi tedni so jih vrnile v Bolgarijo. »Zdaj živimo tu,« je Omarjeva šestnajstletna hči Kavel pokazala za hrbet. V ozadju se je vzpenjala zgradba z okni, iz katerih so gledale glave. Obdana je bila z ograjo, za katero novinarji ne smejo stopiti. Begunci, ki živijo tam, so nam pokazali fotografije notranjosti, narejene z mobilnim telefonom. Uničene in umazane kopalnice, zarjavele kuhinje, v sobe natlačeni jogiji. »V eni sobi nas živi šest,« je rekla Kavel. Oče Omar ima štiri otroke, najmlajši je star komaj malo čez leto dni. »Vsi dobimo enako hrano, odrasli in otroci,« se je v pogovor na cesti pred centrom vključil Ali iz Kabula v Afganistanu. Iz trave ob cesti je pobral kosilo tistega dne: pečena riba z odrezano glavo in oguljen koren. »Bi vi to jedli?« je vprašal.
Kavel je ravno pripovedovala o napadih na begunce v okolici – v naselju Ovcha Kupel deluje neonacistična skupina, ki ponoči ropa in pretepa begunce – ko se je že tretjič mimo nas pripeljal velik policijski tovornjak. Spredaj v kabini sta sedela mrka policista in vsakega pogledala strmo v oči. Enemu iz skupine Afganistancev sta pomignila, naj stopi za tovornjak. Skozi odprta vrata kesona je bilo videti, da notri sedi še nekaj policistov. Po treh minutah je tovornjak odbrzel, poklicani Afganistanec pa je bil na robu joka. »Usrana Bolgarija! Zakaj mi to delajo!?« je zavpil v nemškem jeziku, da smo ga lahko razumeli. S tresočo roko je pokazal, kako so ga policisti oklofutali. Kolegi so ga obstopili in mirili. »Je to Afganistan ali Evropa?« se je eden od njih obrnil k nam. »Zakaj nas policija tepe?«
Gospod Omar iz Iraka je zmajeval z glavo. »V življenju sem bil že štirikrat begunec, ampak tokrat sem prvič zbežal v Evropo in res nisem pričakoval, da se bomo tudi tu počutili ogroženi.« Njegov oče je bil pripadnik pešmerge, kurdske osvobodilne vojske. »Prvič smo bežali leta 1974, ko nas je bombardirala iraška vojska. Takrat smo bežali v Iran. Bombe so ubile tri moje brate in eno sestro. Naslednjič smo bežali leta 1991, med ameriško ofenzivo na Irak. Tedaj smo bežali v Sirijo, na mejo s Turčijo. Tretjič smo bežali leta 1996, prav tako v Iran. In leta 2015 v Evropo.«
V centru si morajo kupovati hrano in zdravila. V več poročilih nevladnih organizacij o razmerah v Bolgariji je zapisano, da imajo prosilci za azil tam težave z dostopom do zdravniške pomoči. V begunskih centrih so razširjene tudi kožne bolezni, zlasti žuželke, ki ležejo jajčeca v kožo. Omarjev prijatelj nam je pokazal nogo, polno majhnih rdečih luknjic. »Ličinke mu lezejo pod kožo,« je razložila Kavel. Da gre za pogosto parazitsko bolezen begunskih centrov v teh krajih, nam je potrdila tudi zdravnica Sofija Manjak, ki begunce sprejema kasneje, v Beogradu.
Astronomski zaslužki
Afganistanec Ali je v Sofiji povedal, da vsako noč iz centra odhajajo skupine beguncev naprej proti srbski meji. »Tristo evrov stane prehod meje,« se je nasmehnil. Sam je poskusil že trikrat, a so ga vedno ujeli. Poskusil bo še četrtič.
Na srbski strani meje so – podobno kot lani – razmere dosti bolj transparentne. V Beogradu in Subotici, ob meji z Madžarsko, je jasno, da migracij z zaprtjem meja še zdaleč ni konec. Številke niso tako visoke kot lani, a Srbija se ob začetku poletja vztrajno polni. »Pravijo, da je balkanska pot zaprta, ampak jaz tega ne vidim,« je na mednarodni konferenci o migracijah v Sofiji publiki, sestavljeni iz evropskih diplomatov, predstavnikov ministrstev, predstavnikov nevladnih organizacij ter novinarjev, povedal Milenko Nikić, vodja srbske vladne delovne skupine za pomoč beguncem. V Srbijo pride vsak dan med tristo in petsto novih beguncev, opažajo v Beogradu. »Tihotapci so neverjetni. V resnici imamo večji problem kot lani, saj zapiranje meja le še pospešuje njihovo dejavnost. Zaslužijo po več sto tisoč evrov na dan!« Nikić je dejal, da ima Srbija en glavni cilj: boljše sodelovanje med državami v regiji. Saj če ni sodelovanja, težo migracij nosi Srbija, ker se vse begunske poti iz okolice, od Albanije in Kosova prek Makedonije in Bolgarije do Romunije, stečejo v Beograd in naprej do madžarske meje.
Minuli petek je bilo zbirališče beguncev Miksalište v bližini beograjske glavne železniške postaje nabito polno. Otroci so pili vodo in zobali kekse, odrasli so polnili mobitele. Okrog njih se je sukalo več deset nevladnikov, ki jim nudijo pomoč. »Kaj pričakujemo letos?« se je sredi vrveža nasmehnila Tajana Zadravec, vodja projekta pomoči beguncem v Beogradu. »Pričakujemo, da se bo begunska pot seveda nadaljevala,« je odrezala. »Poglejte, prihajajo vsak dan, ponoči ali zjutraj se pojavijo v parku. Včasih dvesto, včasih tristo. Prejšnji teden jih je bilo en dan celo petsto. Še vedno prihajajo povsem izmučene ženske in veliko otrok. Tu jim skušamo ponuditi vsaj privid normalnosti za čas, dokler ne bodo odšli naprej.«
Naprej iz Beograda odhajajo begunci do begunskega centra Krnjača pri Pančevu. Tam jih ne registrirajo poimensko, kar beguncem ustreza, saj tako ni bojazni, da bi jih kdaj kasneje iz EU vrnili v Srbijo. »Srbiji pa je tudi v interesu, da se vsaj za nekaj dni, dokler ne dobijo zveze za odhod naprej na Madžarsko, umaknejo z ulic in iz mestnih parkov,« nam je prikrito strategijo tranzitne države pojasnil eden od beograjskih aktivistov. V Krnjači begunce čakajo skromne sobe s pogradi in osnovna prehrana.
Begunska pot se nato nadaljuje proti severu. Večina jih madžarsko bodečo žico prestopi s pomočjo tihotapcev, kar pa je nevarno, saj so na meji nasilni tako tihotapci kot policija. Na meji pri Subotici so v zadnjih dneh tako našli dve trupli.
Nekaj sto beguncev pa se je na srečo odločilo čakati v vrsti. Na mejnem prehodu Kelebija med Srbijo in Madžarsko se je tako v medprostoru med obema mejnima kontrolama ustvarilo improvizirano taborišče. Otroci postopajo po prahu, matere kukajo iz šotorov. Madžarska trenutno uradno vzame čez mejo okrog petnajst oseb na dan. Vsak ob prihodu na mejo dobi številko, ki mu pove, kako dolgo bo predvidoma čakal. »Poglejte, to je moja vrsta,« nam je moški iz Deirezorja v Siriji na ekranu mobilnega telefona pokazal sliko seznama z arabskimi imeni. »Če vse seštejem, bom čakal mesec in pol,« je s prstom pokazal na svoje ime.
To ni dolgo, a na drugi strani ga čaka večje tveganje. Madžarska je Srbijo razglasila za varno državo in večino prosilcev vrača v Srbijo. Res pa je, da je v vmesnem času – dokler madžarski uradniki odločajo o vsakem posebej – mogoče z Madžarske že nadaljevati pot v Evropo.
